V preteklosti, od leta 1964 naprej, smo imeli obdobje enotnega gospodarjenja z vsemi gozdovi ne glede na lastništvo v okviru gozdnogospodarskih območij. Gozdnogospodarska območja so bila trajnostno, ekonomsko (z izjemo kraškega območja) in v pretežni meri tudi lesnobilančno zaključene celote. Gospodarjenje z vsemi gozdovi je bilo naloženo gozdnim gospodarstvom. Sistem je temeljil na samofinanciranju gozdarstva, ki ga je omogočala obvezna prodaja lesa gozdnim gospodarstvom. Ta so del prodajne cene lesa namenila za vsa potrebna vlaganja v gozdove (biološka: obnova, nega in varstvo gozdov; tehnična: gradnja in vzdrževanje gozdnih vlak ter cest) in financiranje strokovne gozdarske službe. Pretežni del lesa je predelala industrija posameznega območja. Pomembno je bilo tudi zakonsko določilo, da je bilo izvajanje gozdnogospodarskih načrtov gospodarskih enot obvezno. Za izvedbo načrtov so bila tako v državnih kot v zasebnih gozdovih odgovorna gozdna gospodarstva. Lastnik gozda je bil upravičen do lesa za lastne potrebe, ves preostali les pa je moral prodati gozdnemu gospodarstvu. Gozdna gospodarstva so opravljala tako poslovne funkcije kot javno gozdarsko službo. Za opravljena gojitvena in varstvena ali druga dela v svojem ali sosednjem gozdu je bil lastnik, ki je delo opravil, plačan.
Izhodišča leta 1993 sprejetega zakona o gozdovih
Po veljavnem zakonu o gozdovih z gozdovi gospodarijo lastniki (tako zasebni lastniki v svojih gozdovih kot država v državnih in občine v občinskih). Strokovno pa lastnike pri gospodarjenju usmerja javna gozdarska služba, Zavod za gozdove Slovenije, ki izdeluje gozdnogospodarske načrte (območij in enot), gozdnogojitvene načrte ter območne načrte za lovskoupravljalska območja, s katerimi določa usklajeno rabo gozdov (kar je dovoljeno tudi nelastnikom: gibanje po gozdovih, rekreacija, nabiranje, čebelarjenje…), poseganje v gozdove in gozdni prostor, potreben obseg gojenja in varstva gozdov (dolžnost lastnika gozda), najvišjo možno stopnjo njihovega izkoriščanja (pravica lastnika gozda do lesa po količini in strukturi) in gospodarjenje z živalskim svetom.
Na podlagi gozdnogojitvenega načrta, v katerem so določeni cilji, smernice in ukrepi, revirni gozdar Zavoda za gozdove Slovenije, po poprejšnjem posvetovanju in skupni izbiri dreves za možen posek, izda lastniku gozda odločbo, s katero se določijo:
Gojitvena dela, potrebna za obnovo gozdov in nego mladja, do vključno letvenjaka.
Potrebna varstvena dela.
Usmeritev in roki za izvedbo ter ponovitev posameznih gojitvenih in varstvenih del.
Količina in struktura dreves za največji možen posek.
Usmeritve in pogoji za sečnjo ter spravilo lesa.
Obdobje, za katero je odločba izdana.
Med potrebna gojitvena dela spadajo vsa dela za obnovo gozdov (priprava tal, priprava sestoja, sadnja, podsadnja, spopolnjevanje sadnje, setev, podsetev, startno gnojenje, dognojevanje) in nego v mladju in gošči (čiščenje, rahljanje, reguliranje zmesi) ter prva redčenja v letvenjakih.
Ker gozdovi opravljajo splošnokoristne funkcije za vse državljane, in ne le za lastnike gozdov, in ker je dovoljen prost dostop v gozdove, država zagotavlja finančna sredstva za delovanje javne gozdarske službe. Država v proračunu zagotavlja tudi sredstva za načrtovana dela v varovalnih gozdovih in na hudourniških območjih ter odškodnino za gozdove, ki so razglašeni za gozdove s posebnim namenom v zasebnih gozdovih. Država tudi sofinancira gojitvena in varstvena dela ter dela za vzdrževanje življenjskega okolja prosto živečih živali v zasebnih gozdovih. S sofinanciranjem se sledi načelu, da je vsak ukrep v gozdu, ki je določen z gozdnogojitvenim načrtom, namenjen tudi zagotavljanju ekoloških in socialnih funkcij gozdov, torej tudi za nelastnike gozdov. Zaradi dolgoročnosti vlaganj v gozdove in zagotavljanja trajnosti vseh vlog gozdov mora biti sofinanciranje urejeno dolgoročno in stabilno. To je še kako pomembno, ker so gozdovi obnovljivo naravno bogastvo in ob pravilnem gospodarjenju ter rabi trajno opravljajo svojo večnamensko vlogo (proizvodno, socialno in ekološko).
Gozdnogospodarski načrti se ne uresničujejo
Dobro zamišljenih izhodišč zakona o gozdovih pa žal ne izpolnjujejo ne država ne lastniki gozdov in tudi gozdarska stroka vse manj usmerja razvoj gozdov ter vse bolj le spremlja in se z načrti prilagaja ne prav spodbudnim dogajanjem v slovenskih gozdovih.
Neuresničevanje načrtov je glavni problem gospodarjenja s slovenskimi gozdovi. Razkorak med načrtovanimi in realiziranimi ukrepi je prisoten že vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Podatki, ki sledijo, so povzeti iz Gozdnogospodarskega in lovskoupravljavskega načrta območij za obdobje 2011–2020. (Povzetek za Slovenijo. Vlada Republike Slovenije, Ljubljana, avgust 2012) inPoročila Zavoda za gozdove Slovenije o gozdovih za leto 2011 do 2017.
Medtem ko so bili načrti poseka v državnih gozdovih realizirani, pa je nesprejemljivo, da je izvedba gojitvenih del zaostajala za načrti (realizacija v obdobju 2001–2010: obnova 84 odstotkov, nega 71 odstotkov; realizacija v obdobju 2010–2017: obnova 50 odstotkov, nega 54 odstotkov).
Še veliko slabše se uresničujejo načrti v zasebnih gozdovih. V obdobju 2001–2010 je bilo realizirano 68 odstotkov možnega poseka. Dejansko je bil posek večji, saj podatki stalnih vzorčnih ploskev za obdobje 2001–2010 kažejo, da v zasebnih gozdovih znaša delež poseka brez odobritve kar 27 odstotkov. Tako eden najpomembnejših gojitvenih ukrepov, kar posek je, ni opravljen v skladu z načrti. Enako skrb vzbujajoče je, da se ne izvajajo niti načrti obnove in nege. V obdobju 2001–2010 je bila v zasebnih gozdovih realizacija obnove 54-odstotna, nega gozdov pa le 35-odstotna. Razmere se še poslabšujejo, saj je v obdobju 2011–2017 realizacija obnove le še 25-odstotna, nege pa le 19-odstotna. Manj del se opravi predvsem zaradi pomanjkanja sredstev za sofinanciranje vlaganj v gozdove iz proračuna, saj lastniki v pretežni meri opravijo v svojih gozdovih le tista gojitvena dela, ki jih sofinancira država. Žal vse preveč lastnikov gleda le na trenutne koristi, ki jih gozd daje (posek, pa še tu predvsem finančno vrednejših iglavcev), premalo pa skrbijo za prihodnost gozdov (vlaganja v obnovo, nego in varstvo). Ker je denarja za sofinanciranje premalo, načrtovana nujno potrebna dela pri obnovi in negi gozdov, ki so predpogoj za doseganje trajnosti vseh vlog gozdov, niso opravljena.
Intenzivnost gojitvenih del je v zasebnih gozdovih pri obnovi 4-krat manjša kot v državnih gozdovih, pri negi pa 3,3-krat manjša. Tako sploh ne moremo več govoriti o enotnem (enakem) strokovnem pristopu pri gospodarjenju z vsemi gozdovi v Sloveniji. Pravo težo dobi podatek šele takrat, ko mu dodamo dejstvo, da je kar 76 odstotkov slovenskih gozdov v zasebni lasti. Ta ugotovitev je skrb vzbujajoča, pričakovati bi bilo, da je zaradi stanja zasebnih gozdov prav tu potreba po vlaganjih večja. Stroka tako obnovo in nego v zasebnih gozdovih že načrtuje s predpostavko, da dela tako ali tako ne bodo opravljena, ker ne bo denarja iz proračuna, pa tudi ne pravega interesa pri lastnikih.
Če k temu dodamo še ujme in podlubnike, ki so v obdobju 2014–2017 prizadeli gozdove, spoznamo, kako malo stroka usmerja razvoj slovenskih gozdov. Vse več gozdov je razgrajenih in nujno potrebnih obnove ter nege, ki pa vse bolj in bolj zaostaja za potrebami gozdov. Vse manj je izkoriščen sicer bogat rastiščni potencial slovenskih gozdov.
To priznavajo tudi načrtovalci in končno tudi vlada, saj v povzetku gozdnogospodarskih in lovskoupravljalskih načrtov območij za obdobje 2011–2020 (Gozdnogospodarski in lovskoupravljalski načrti območij za obdobje 2011–2020, 2012) za Slovenijo ugotavlja naslednje: Ob izostanku načrtovanih ukrepov nimamo vzvodov za dolgoročno usmerjanje razvoja gozdov, kar neizbežno vodi tudi v slabšanje njihovega stanja. Problem je izpostavljen na prvem mestu tudi zaradi dejstva, da v zadnjih dveh desetletjih v smislu boljše realizacije ni zaznavnih premikov. Posebej problematična je realizacija ukrepov v zasebnih gozdovih. V zasebnih gozdovih, kljub številnim naporom stroke, realiziran posek še vedno znatno zaostaja za načrtovanim, posebej skrb vzbujajoča je nizka realizacija načrtovanih negovalnih del.
Velike težave stroke
Naj za zaključek naštejem še nekaj glavnih problemov pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji.
V gozdnogospodarskih načrtih območij za obdobje 2011–2020 ocenjujejo, da približno četrtina gozdov zaradi neprimerne zgradbe sestojev po količini in vrednosti bistveno odstopa od produkcijske sposobnosti gozdnih rastišč. Obseg neizkoriščenega rastiščnega potenciala se je z ujmami in podlubniki, ki so v obdobju 2014–2017 prizadeli slovenske gozdove, še povečal. Nedovoljenega poseka v državnih gozdovih, razen občasnih kraj lesa, ni, je pa njegov obseg v zasebnih gozdovih precejšen.
Oteženo je naravno pomlajevanje gozdov. Poleg negativnega vpliva rastlinojede divjadi na pomlajevanje gozdov naravno obnavljanje gozdov ogrožajo tudi nekateri drugi dejavniki.
Trajnost gozdov ogrožata tudi mehanska in biološka nestabilnost gozdnih sestojev, ki se odražata povečevanju sanitarnih sečenj v slovenskih gozdovih.
Trajnost je ogrožena tudi zaradi neuravnoteženega razmerja razvojnih faz, ki se kaže predvsem v velikem deležu debeljakov in odsotnosti mladovja, v zadnjem obdobju pa še z velikim obsegom zaradi ujm in podlubnikov razgrajenih sestojev, potrebnih hitre obnove.
Z velikimi težavami se stroka srečuje pri ohranjanju primernega deleža jelke, nenadomestljive vrste jelovo-bukovih gozdov. Stari jelovi sestoji se počasi poslavljajo, mlajše razvojne faze pa jih ne nadomeščajo. Regresija jelke se kaže predvsem pri težavah s pomlajevanjem in preraščanjem čez kritično višino, da je divjad več ne ogroža.
Proces zaraščanja kmetijskih površin se je v preteklem ureditvenem obdobju nekoliko upočasnil, je pa mnogokje že presegel znosno mero. Problematika zaraščanja kmetijskih površin je večplastna in ob tako veliki gozdnatosti v Sloveniji praviloma nezaželena. Z zaraščanjem opuščenih kmetijskih zemljišč nastajajo gozdovi slabih sestojnih zasnov, in če želimo izkoristiti rastiščni potencial, zahtevajo velika vlaganja, ki jih že za osnovne gozdove primanjkuje.
Nezadostna je tudi odprtost posameznih gozdnih predelov z gozdnimi prometnicami, saj je izgradnja gozdnih cest v zadnjih dvajsetih letih povsem zastala. Gozdne ceste se tudi ne vzdržujejo ustrezno, tako da v zadnjih letih sploh ne moremo govoriti o celovitem pristopu k vzdrževanju gozdnih cest.
Ob pomanjkanju denarja (obveznost države), premajhni odgovornosti lastnikov gozdov v razmerju do svoje lastnine in zakonsko neopredeljenih obvezah stroka težko oziroma praktično ne more ustrezno strokovno usmerjati razvoja slovenskih gozdov, našega edinega naravnega bogastva.
