Soseska, kot pravi Breda Mihelič v knjigi Urbanistični razvoj Ljubljane, je kot organizirana socialna skupnost stara institucija, visoko razvita v starih mestih. Prenatrpanost in kaotična rast mest po industrijski revoluciji sta povzročili njen razpad, zato so se koncem 19. stoletja pojavile zamisli o obnovitvi stanovanjskih skupnosti, ki bi imele svojo fiziognomijo in bi zagotavljale ustrezne življenjske razmere v stiku z naravo. Te zamisli je posodobila Le Corbusierova Atenska listina, temeljni dokument o modernem arhitekturnem in urbanističnem načrtovanju, ki so ga leta 1933 sprejeli na 4. Mednarodnem kongresu moderne arhitekture, v katerem so, med drugim, zapisane ideje o mestnem zelenju kot enakovrednem gradniku mesta, bistvenem za kakovost bivanja. Modernističnemu mestu, utopljenem v zelenju, začne zaradi vzpona avtomobilizma vladati cestna infrastruktura, zato se mu, po siloviti kritiki, ki jo pooseblja Jane Jacobs, ponovno pridružita ulica in trg, arhetipa mestnosti. Pri nas koncept ulice v gradnjo sosesk uvede Vladimir Braco Mušič in ga z Marjanom Bežanom in Nives Starc uresniči v soseski BS7 Ruski car; ob pomoči krajinskega arhitekta Dušana Ogrina ji v kontrast po robovih postavi obilno zelenje z javnim parkom. Gradnjo novih sosesk so tako vodile zamisli o mestu kot prostoru skupnega življenja. Zapisane v zazidalne načrte in posamezne stavbe so gradile mestni prostor, kakršnega poznamo od Starih: prostor, utemeljen v javnem.
Ulica se s karejem kot postmoderno revitalizacijo preizkušene mestotvorne gradnje v Savskem naselju pojavi šele na skrajnem zahodnem robu: Zupančičeva jama, rezultat javnih natečajev iz sredine osemdesetih, se je, po zazidalnih načrtih tandema Černigoj Švigelj, počasi dogradila v stanovanjsko poslovno četrt. Osredje četrti so stanovanjski objekti, ki s trgovsko-gostinskimi programi v pritličju omogočajo živahno ulično življenje, igra in stik z »naravo« pa domujeta v atrijih, ki so z ulicami povezani preko prehodov in arkad. Na celotnem območju severno od železniške postaje, od Navja do Šmartinske ceste, lahko torej sledimo razvoju stanovanjske gradnje, od »blokov v zelenju« do karejev, gradnje, ki na različne načine zagotavlja pravico do stanovanja in zasebnosti, a je obenem tudi vselej mestotvorna: ob integriranem mešanju rab na vogalih ustvarja grajene arhitekturne poudarke, navezana je na prometno infrastrukturo in ob robovih vzdolž večjih prometnic gradi poslovne objekte in parke.
Pred dobrim letom se je pozidala še zadnja »neurejena« površina v Zupančičevi jami. Novi objekt, Ypsilon, povsem zanika dosedanji razvoj tega območja. Gradnja je bila očitno povsem tržno naravnana. Toda tudi to bi, ob ustreznih pogojih, odlokih in dovoljenjih, lahko rodilo sprejemljiv arhitekturni rezultat, a so zgradili stanovanjski objekt, ki brezsramno zanika idejo skupnega. Izoliranost od okolice je namreč spretno prevedena v obrambno govorico arhitekture: od ostrih vogalov do tega, da je komercialni program, zreduciran na spa in velnes, oblikovan kot niz bunkerjev, ki branijo zasebnost objekta. V pritličjih so stanovanja z vrtovi, ki zasebnost zahtevajo, vendar tako iz BS3 kot ŠS7 poznamo dobre rešitve tega problema. Perverzno je, da objekt ob tem, ko se ograjuje od soseske, za dvig svoje vrednosti izkorišča vse servise, ki so bili v skupno rabo zgrajeni tam pred njim, vse, kar soseska lahko da, ne da bi ji kar koli vrnil. Še tistih nekaj »skupnih« površin na parceli, se pravi tistih, ki niso povsem zasebne in so namenjene dostopom in otroški igri, je ograjenih. Vsak detajl prispeva k izoliranosti od mestnega parterja. Ni prostora za druženje, ni arhitekturnih elementov za izmenjave, nobenih parafraz modernih parapetov in arkadnih portalov, ni možnosti za vključitev v socialno življenje. Samo zagledanost vase. Saj, boste rekli, pa kaj potem. A Ypsilon je še en znak, da postaja naše mesto za kuliso družabnosti zbir do skupnega povsem brezbrižnih individualnosti.
