Maček Džuno je pri naši hiši dvajset let. Je pritepenec, ki je k nam prišel že odrasel, tako da je na njegovem kartonu v veterinarski ambulanti zapisana starost 20 plus. Je popolnoma nekompliciran, prilagodljiv maček, malce len, ne preveč bister, a trmast, puhast in prijazen. Ne glede na to, kje je živel, si je vedno izboril dnevne obhode vrta, ki ga nikoli ni zapuščal, je pa svoj zunanji prostor srdito branil pred drugimi mačjimi vsiljivci. S starostjo se je spopadal strumno, vitalno in razen tega, da ga ni več zanimala igra ter da je pozimi iskal toploto radiatorjev, ni z ničimer kazal svojih let.
Dobri in slabi dnevi
Do tedaj, ko je pri več kot dvajsetih letih nenadoma, dobesedno v enem dnevu popolnoma oslepel. Šele v tistem hipu sem se zavedla, da je maček res star. Nebogljeno se je zaletaval v stene in vrata, dokler ni končno našel načina, kako se lahko giblje po prostoru: ob stenah. Njegov svet se je skrčil na dve sobi. Prilagoditi smo se morali tudi mi. Ne jezimo se več, če se ponečedi sredi sobe, čeprav se kljub temu trudi, da najde pot do stranišča. Kadar začne glasno mijavkati, ker je v prostoru izgubljen, ga odnesemo do posode s hrano, fokusne točke njegovega temnega sveta. Kljub slepoti pa še vedno sili na vrt. Ima dobre in slabe dneve. Včasih se zgodi, da težko diha. Včasih je popolnoma normalen, le da je slep. Spet drugič ne more hoditi. Takrat se v paniki sprašujemo, ali je čas, da ga uspavamo. Dilema, ki je nenehno prisotna, je, ali naj naravi pustimo svojo pot brez posredovanja veterinarjev. Kdaj je čas, da se poslovimo od svojega mačka? Kdaj lahko odločimo, da z evtanazijo končamo njegovo življenje? Je to naša dolžnost ali smo si v roke vzeli pravico, ki nam ne pripada? Naj naravi pustimo svojo pot in smo s tem pripravljeni svojega ljubljenčka spremljati v poleg rojstva najbolj naravni proces? Mačji hospici ne obstajajo. Prav tako ne mačja paliativna oskrba. Mački, ki ne živijo v stanovanjih, si poiščejo zavetje in poginejo v samoti. Mački, ki živijo z ljudmi, so tudi v umiranju vezani na svojega lastnika. Pravzaprav bi bilo zelo sebično, da bi žival že ob prvih znakih, da se ji čas izteka, odpeljali uspavat, češ da se nam ne bi bilo treba ukvarjati z nego mačjega starčka in bi recimo radi na počitnice. Prav tako je sebično, da žival z vsemi mogočimi veterinarskimi postopki skušamo zdraviti in si s tem kupujemo čas pred travmo izgube ljubljenčka, čeprav vemo, kakšen bo izid zdravljenja.
Naravno, a z izhodom v sili
V upanju, da bo nekega dne preprosto zaspal, Džuna nismo obremenjevali z letanjem k veterinarju. Dokler ni prišel eden od tistih težkih dni in sem klicala na veterinarsko kliniko z vprašanjem, kaj naj storimo. Glas na drugi strani je priporočil, naj mačka pripeljemo na pregled. Dobili smo datum in uro pregleda, z mislijo, da ga raje ne bi peljali. Toda maček Džuno je po težki soboti v nedeljo ponovno mijavkal in predel, zato sva odšla na veterinarsko kliniko na pregled oči, češ, mogoče pa mu lahko pomagajo. Seveda so ugotovili, da mu ni pomoči, da mu odpovedujejo ledvice, da bi mogoče lahko dobil tablete za zniževanje tlaka, a ker ni vajen zdravil, bi bila to zanj obremenitev. Svetovali so, naj naravi pustimo svojo pot, ter dali zelo podrobne napotke, kdaj pa naj mačka kljub vsemu pripeljemo uspavat, ker bi bile muke zanj prehude, saj bi mu začeli odpovedovati notranji organi, mačji zdravniki pa za lajšanje bolečin pač ne predpisujejo morfija. Zato je uspavanje izhod v sili.
Do takrat bo maček Džuno ob dobrih dneh še vedno s slepimi očmi zrl v jutranje sonce.
