»Sodelovanje v lutkovnem krožku nam da ogromno izkušenj. Na odru moramo včasih tudi improvizirati, kar nam bo pomagalo, da bomo tudi v življenju, ko ne bomo vedeli, kaj narediti, morda lažje ubrali pravo pot,« pove devetošolka Kaja Rihtarič iz OŠ Kajetana Koviča Radenci. Kaja in njena vrstnica Nina Klemenčič sta del šolske lutkarske ekipe, ki se je izmed 81 ljubiteljskih lutkovnih predstav po vsej Sloveniji s svojo Nerodno Avguštino uvrstila med najboljših devet v državi in te dni nastopila na odru v Dolenjskih Toplicah.
Nekoliko več dela so imeli selektorji med mladimi gledališčniki, saj se je na razpis Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) prijavilo kar 270 otroških gledaliških ekip iz Slovenije in zamejstva. Skozi sito območnih in regijskih srečanj se jih je na državni nivo uvrstilo dvanajst, ki so se predstavile v novomeškem kulturnem centru Janeza Trdine.
Predstava je bolj pristna, če improvizirajo
»Ko imamo polno dvorano ljudi, jih moramo zabavati. Zdi se mi, da če improviziramo in se tudi sami na odru zabavamo, je predstava bolj doživeta in pristna, kot če bi govorili zgolj 'naučene' besede,« pravi devetošolka Nina.
Lutkovna ekipa iz Radencev se je med najboljše v državi uvrstila drugo leto zapored. Na njihovi šoli so lutke »doma« zadnjih šest, sedem let, pravi mentorica in likovna pedagoginja Renata Sporn in dodaja, da je med učenci za krožek vedno veliko zanimanja. Tako so v preteklih letih pripravljali tudi po dve predstavi hkrati. Poleg samega odnosa do kulture je izkušnja nastopanja neprecenljiva. »So tudi učenci, ki si nikoli ne bi mislili, da bodo kdaj stali na odru. Pri naši predstavi s senčnimi lutkami se lahko malo skrijejo, pa vendar s tem premagajo tremo in strah pred nastopanjem.«
»Neradi rečemo, da gre za tekmovanje, saj je predstave včasih težko primerjati med seboj,« dodaja Matjaž Šmalc, producent za gledališko in lutkovno dejavnost pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti. Gre bolj za prerez, izbor najprimernejših, pri čemer je kakovost še vedno prvo merilo, pravi. Zadnjih nekaj let pri lutkovnih predstavah izstopajo predvsem ekipe iz severovzhodne Slovenije. »V Sloveniji in zamejstvu je še vedno veliko mentorjev in mentoric, ki razumejo lutke in njihovo specifiko. Ker lutke niso preprosta stvar. Mentorji delajo z veliko znanja, predvsem pa z veliko srčnosti, požrtvovalnosti, pogosto ne v najboljših pogojih,« je dejal selektor lutkovnih predstav, dramaturg in likovni ustvarjalec Anže Virant.
Za vsako dobro in slabo predstavo je »kriv« mentor
»Za vsako dobro in za vsako slabo predstavo je »kriv« mentor. On je tisti, ki bo na otroke prenesel ne le znanje, ampak tudi entuziazem,« dodaja Šmalc. Kot pravi, gre pri gledališču tudi za razumevanje, saj vsak problem, ki ga otroci obravnavajo na odru, skušajo razrešiti z različnih zornih kotov. Raziskave kažejo, da ti otroci bolj razumejo tudi učno snov, bolj so zainteresirani, raje se udeležujejo kulturnih prireditev, pojasnjuje Šmalc.
»Gre torej za celostno vzgojo mladega človeka skozi umetnost. Je pa alarmantno, da so vse kvalifikacije, ki jih zahtevamo od mentorjev, dobra volja. Zato vsa čast, da prevzamejo takšno delo z mladimi, odraščajočimi ljudmi.«
Če gre nekomu narobe, gre narobe celotni ekipi
Po besedah selektorice gledaliških predstav Ane Ruter pri otroških predstavah sicer težko govorimo o posameznih igralskih presežkih. »Gre bolj za celoto, za režijo, izbiro teksta, koreografijo, jezik, vizualno podobo in ritem predstave, a na prvem mestu je mentorsko delo z otroki. Predvsem pa je pri otroških predstavah pomembno delo v ekipi. Otroci se zavedajo, da so skupaj na odru in da če gre nekomu narobe, gre narobe vsem.«
Ob tem je zanimivo, da si mnoge šolske ekipe, ki so prejele srebrna priznanja, pridejo ogledat zmagovalne predstave. »Dobro je, da tudi sami učenci vidijo, kaj je tisto, kar naredi neko predstavo še boljšo,« dodaja Klavdija Kotar iz novomeške izpostave JSKD, ki državno srečanje gosti tretje leto zapored. »Ne glede na to, ali bodo ti otroci kdaj igralci ali ne, pomembno je, da so ustvarjalni. In otrok, ki nastopi v kulturnem centru pred 360 ljudmi, se bo prav gotovo znal postaviti zase, znal nastopati pred množico. To je dobra popotnica za nadaljnje šolanje in za življenje.«
