Bolečina je sestavni del športa, a zdi se, da je prenašanje bolečine, ko govorimo o kolesarjenju, že prava umetnost. Številni legendarni kolesarji, na primer italijanski kolesar Fausto Coppi, so svoj šport enačili s trpljenjem, belgijski kolesar Eddy Merckx, znan tudi kot »Pošast«, pa je za kolesarje dejal, da živijo z bolečino in da na kolesarski tekmi zmaga tisti, ki zmore pretrpeti največ.
Trpljenje je prisotno v vseh športih, a je večinoma kratkotrajno in nenačrtovano. Kolesarji pa se radi pohvalijo s tem, da je njihovo trpljenje načrtovano, dolgotrajno, predvsem pa pričakovano. Kolesarjenje namreč ni samo boj s fizično vzdržljivostjo, temveč pogosto psihološka zagonetka.
Kolesariti do smrti
O tem, kakšen je odnos med trpljenjem, telesom in umom, obstaja več teorij, ki jih kolesarske ekipe na različne načine vključujejo v svoje treninge. Po teoriji Tima Noakesa z univerze v Cape Townu naj bi na primer v možganih obstajal center, ki naj bi telo »ugasnil«, preden bi prišlo do nevarnih stopenj izčrpanosti.
Ta center naj bi preprečeval resne poškodbe pa tudi reševal življenja. Pri Tomu Simpsonu, ki je leta 1967 umrl na dirki po Franciji, naj bi zaradi amfetaminov odpovedal prav ta center v možganih, zaradi česar se je Simpson izčrpal do smrti. Meja bolečine, pri kateri možgani telesu še dovolijo nadaljevanje, naj bi po tej teoriji ločevala zmagovalce od preostalih.
Utihnite, noge!
Teorija ima kar nekaj skeptikov, na primer Samuela Marcoro z univerze v Kentu, ki je v svojem poskusu kolesarjem naročil, naj gonijo, dokler ne bodo povsem izčrpani. Ko so dosegli to točko, jim je naročil, naj zadnjih 5 sekund gonijo z vso močjo. Izkazalo se je, da je večina kolesarjev lahko gonila trikrat hitreje kot sicer, kar pomeni, da je meja zmogljivosti telesa resda psihološka, a da je bolj kot obvladovanje določenega centra v možganih bistveno to, kako kolesarji dojemajo napor oziroma njegovo trajanje.
Številni kolesarji so razvili različne tehnike premagovanja predvsem psiholoških ovir. Avstralka Felicity Wardlaw si je na primer na treningih in tekmah predstavljala, da je panter, da je hitra, sproščena, elegantna, močna. Tako je premagovala bolečino, predvsem pa svoje misli usmerila stran od bolečih nog. Irski kolesar Sean Kelly se je na primer prepričal, da vsi drugi trpijo vsaj tako kot on, kar mu je vlilo dodatno motivacijo, nemški kolesar Jens Voigt pa je znan po vzkliku: »Utihnite, noge!«
Razbiti napor na manjše dele
Prav upokojeni kolesar Jens Voigt je eden tistih, ki očitno sledijo Marcorovi teoriji, po kateri je napor bistveno razbiti na manjše dele. Voigt je namreč leta 2014, star 42 let, podrl rekord v največ prevoženih kilometrih v eni uri, eni najzahtevnejših kolesarskih preizkušenj, po kateri se je upokojil.
Kot je povedal za BBC, je bila njegova strategija ta, da je med kolesarjenjem zamotil misli tako, da je izziv razbil na 20-minutne dele. To je počel tudi na daljših dirkah, kjer si je postavljal krajše cilje, na primer, samo še do naslednjega drevesa, samo še do naslednjega znaka, samo še en krog. In to ponavljal v nedogled.
Bolečina in demoni
Voigt je v bolečini med kolesarjenjem užival, saj je tako lahko sprostil svoje notranje demone. Zase pravi, da bi bil brez kolesarjenja kot lik v računalniški igrici Grand Theft Auto: s preveč jeze in preveč energije. V kolesarjenju pa je bil za te lastnosti plačan in nagrajen. Medtem ko se je vsakodnevno boril z demoni, pa je med kolesarjenjem kdaj padel tudi v trans.
To se je zgodilo, ko je prišel do točke, ko ni zmogel več. Takrat se je znašel v stanju, ko ni več zaznaval okolice, slika je bila zamegljena, zvoki skorajda neslišni. Sam meni, da je telo ugasnilo nepotrebne funkcije in s tem prihranilo energijo. Podobno kot to naredi naš telefon na zadnjih odstotkih baterije.
Bolečina pri kolesarjenju namreč nikoli ne izgine, spremeni se samo način, kako jo športniki obvladujejo, včasih celo vzljubijo. Imeti talent za kolesarjenje tako pomeni tudi imeti talent za trpljenje. Kar pa je nekaj, kar pripisujejo tudi Rogliču.
