Različni politični analitiki, celo v reviji, ki je Levici najbolj naklonjena, zagotavljajo: »Kriva je Violeta Tomić, njena negativna javna podoba in groba komunikacija. Velik del volilcev Levice je ni pripravljen voliti.« Nisem strokovnjakinja za politične analize. Tudi psihoanaliza tukaj ne pride v poštev, čeprav jo imajo (nekateri) mediji posebno radi in vabijo novodobne »freudovce«, da pretirano samozavestno analizirajo dogajanja v luči že zdavnaj zastarele teorije. Sem samo laična opazovalka političnih dogodkov in temu primerna so moja (bolj retorična) vprašanja in zaključki.
Imajo prav, ko vso krivdo za poraz pripisujejo Tomićevi? Ali preveč posplošujejo, poenostavljajo in celo pripisujejo svoj odnos do nje volilcem stranke? Bi bil rezultat drugačen, če bi bil nosilec liste kdo drug? Morda, a odgovora ne bomo nikoli poznali. Predvidevam, da je člani Levice niso imeli za slabo kandidatko, sicer je ne bi dali na prvo mesto. Niso pričakovali poraza. Ob razglasitvi volilnih rezultatov se je na njihovih obrazih zrcalilo veliko razočaranje. Tomićevi v tolažbo je lahko dejstvo, da je dobila veliko več preferenčnih glasov kot Luka Mesec. (Čeprav je to lahko samo odraz upoštevanja volilcev, da si on ni želel v Bruselj.)
Spogledujem se z mislijo, da so razlogi za neuspeh večplastni. Tičijo lahko še drugje kot samo v nosilki liste. Na primer v preračunljivosti »levih« volilcev, ki so »za vsak slučaj« dali glas strankama SD in LMŠ, da bi jima zagotovili dva (po anketah negotova) evropska poslanca. Marsikdo je tudi nihal med Levico in Šoltesom, se potem odločil zanj, in tako so se glasovi prelili. Verjetno bi našli še druge razloge, zato se mi ne zdi se mi pošteno kar tako naložiti vso krivdo na Violetina pleča. Pričakujem, da bo Levica dobro analizirala volilno kampanjo in nadaljevala delo kot pomemben, verodostojen partner vladnih strank.
Prostor je še (samo) za »udarno« novico, ki je razveselila senzacij željne medije. Razdiralna politična stranka je v njej spet dobila »dokaz«, da je zadnji čas za prevzem oblasti in za spremembo sodnega sistema po njeni meri. Javnost pa je novica menda hudo razburila. Znova je na delu »krivosodje«, ki je že nekaj časa (za nekatere) priljubljena tema. Spet pritiskajo. Tokrat na mariborskega tožilca. Še huje je. Na delu je Udba, preoblečena v Sovo. Zaradi Kanglerja mu prisluškujejo in ga preganjajo. Seznanil je Toninovo komisijo, slovenske in (posebno) madžarske medije, celo varuha človekovih pravic. Nekaj časa bodo spet vsi to premlevali in premlevali ter se vrteli v krogu. »Potrebujemo« čim več izrednih sej in interpelacij, pa se nam ni treba bati kakšnega napredka.
Novica me ni razburila, samo pritegnila je mojo pozornost. Misli so mi nehote odtavale na področje motenj mišljenja. Med različnimi vrstami blodenj najdemo tudi preganjalne (to je bolnikova prepričanost, da ga ogrožajo, zasledujejo, mu prisluškujejo in ga preganjajo sovražniki, tajne službe…) ter nanašalne blodnje (pri katerih bolnik indiferentnim dogodkom, besedam, stvarem pripisuje poseben pomen v zvezi s seboj). Zelo redko se blodnje »prenesejo« na svojca, da potem tudi on verjame vanje, še redkeje na več bližnjih. (Govorimo o sindromu »folie a deux« (norost v dvoje), v troje (a trois), v vsej družini…) Slovenci smo nekaj posebnega, zato se bojim, da se pri nas lahko blodnje prenesejo še na kakšno politično stranko, na nekatere medije ali na vse prebivalce, če malo pretiravam. Zdravnikov pa primanjkuje.
Počasi se vrnem v sedanjost, v meni se poraja dvom. Sprašujem se, ali sploh imamo pred sabo tožilca, ki ga kdor koli preganja.
Polona Jamnik, Bled
