Letošnji izjemno pester in zanimiv Giro je vsem pokazal vso kompleksnost in prepletenost kolesarstva. Težko bi bolj nazorno pokazal, da je kolesarstvo ekipni šport. Zmagal je kolesar, ki je imel za seboj najmočnejšo ekipo v gorah. Ekvadorec Richard Carapaz je bil pravi čas na pravem mestu, dovolj močan in izkoristil priložnost kot favorit iz tretje vrste. V Movistarju so po dirki priznali, da so enostavno taktično izkoristili rivalstvo med Rogličem in Vincenzom Nibaljem, ki je rivalstvo s slovenskim šampionom potenciral tudi z izjavami. In nazadnje izpadel največji poraženec. Tudi na rožnati preprogi zmagovalnega odra v Areni Verona se je samo pripravljal, da bi javno čestital Rogliču.
Ekipa Jumbo-Visma je predvsem s slovenske laične navijaške strani dobila nemalo kritik na račun skromne pomoči kapetanu. A zagotovo drži, da se Roglič ekipi na Giru ni kar zgodil, a je ob spletu okoliščin že pred gorami ostal brez najmočnejših pomočnikov. Odstop najboljšega Rogličevega pomočnika Laurensa De Plusa so pomagale izsiliti konkurenčne ekipe, ki so hitro prepoznale Rogličevo šibko točko. Roglič je bil enostavno prevroč favorit, zato so od prvega kilometra vsi dirkali predvsem proti njemu. Sredi dirke je bil sam proti vsem. Da je shujšan in izčrpan vzdržal tudi tretji teden, je pravzaprav pravi mali čudež. Vedeti je treba, da običajno vse kolesarje, ki jih začnejo pestiti težave s prebavo, zelo hitro odpihne z vrha. Ob tem je Roglič zaradi bolečin, ki jih dobil pri padcu, tiho trpel cel teden. Še enkrat je prišla do izraza njegova sposobnost, da se osredotoči le na stvari, na katere lahko vpliva. Zaradi izčrpanosti je za Roglo julijski Tour de France vprašljiv, po drugi strani pa bo roglomanija zagotovo veter v jadra za vse vpletene. Incidenti slovenskih navijačev na Giru pa bi morali biti šola za obnašanje na naslednjih kolesarskih spektaklih.
