Od prvih pravih neposrednih volitev v evropski parlament leta 1979 do zadnjih leta 2014 se je število udeležencev neizprosno zmanjševalo, postopoma je padlo s 63 na 43 odstotkov. Pred petimi leti se je volitev udeležila manj kot polovica volilnih upravičencev v 20 od 28 držav članic Evropske unije, s čimer je bila načeta legitimnost parlamentarne demokracije. Analitiki so se brez dlake na jeziku spraševali, kakšno vrednost imajo volitve, ki ne zanimajo volilnih upravičencev. Tako je bilo slišati, da EU pripada diplomatom in tehnokratom, ne pa državljanom.
Letošnje volitve pa so prinesle spektakularni obrat omenjenega trenda. Udeležba se je povišala v 20 državah članicah in je dosegla v povprečju 51 odstotkov, kar je 8 odstotkov več kot zadnjič, leta 2014. Res je, da so bile v nekaterih državah volitve hkrati z nacionalnimi volitvami ali pa, da so jih politiki uporabili kot sredstvo za širjenje političnih sporočil v nacionalnih okvirih. Vsekakor pa je bil prelom s preteklimi volitvami preoster in prevelik, da bi lahko takšni pojavi smiselno dali prepričljivo pojasnilo.
Natančnejša in podrobnejša analiza volilnih rezultatov nam bo lahko povedala, katere kategorije volilnih upravičencev so se pojavile na voliščih in zakaj. Do takrat pa je najboljša razlaga ta, da so številni državljani menili, da so tokrat v igri pomembne stvari in da je zato vredno oddati svoj glas. Kot je pokazal Emmanuel Rivière iz Kantarja, agencije za raziskave javnega mnenja, je bila motivacija za udeležbo na volitvah različna: za nekatere so bile to podnebne spremembe, za druge migracije, terorizem ali pa sposobnost Evrope, da ostane pomembna v svetu, kjer vlada rivalstvo velikih sil. Ker so v EU videli pomembnega igralca v teh stvareh, so se volilci odločili, da bodo izrazili svojo voljo in izvolili v parlament predstavnike, ki lahko branijo njihove poglede in interese.
Za nekaj pomembnega je šlo tudi na prejšnjih volitvah leta 2014. Evrsko območje je s težavo ravno izstopilo iz svoje najdaljše recesije v več desetletjih in še vedno je bilo zaznamovano z zategovanjem pasu. Toda odločitev o tem, kakšna naj bo politika, je bila tedaj v veliki meri odvisna od nacionalnih vlad. Vprašanji, ali so reforme potrebne in ali so reševalni ukrepi ustrezni, sta razdelili volilce znotraj vsake od držav članic. Šlo je za pogajanja med nemško kanclerko Angelo Merkel in njenimi kolegi, ne za nadnacionalno zadevo, o kateri bi državljani hoteli odločati glede na svoje politične preference.
Pri podnebnih spremembah je drugače. Petki za prihodnost je gibanje, ki se je med mladimi razširilo čez meje z zahtevo po radikalnih spremembah v politiki in načinu življenja. Podobno je glede migracij. Tisti, ki jim nasprotujejo, se morda hočejo umakniti za svoje nacionalne meje, toda zelo dobro vedo, da so glede migracij države članice schengenskega območja, v katerem ni treba imeti potnih listov, v resnici zelo odvisne med seboj.
Če je volilna udeležba odražala neki interes za volitve, je zdaj vprašanje, kaj lahko novi evropski parlament naredi. V standardni demokraciji volitve običajno vodijo do oblikovanja nove večine – in k temu ustreznim spremembam v politiki. V EU pa je parlament samo eden od več igralcev, ki določajo politiko, in sicer ob evropski komisiji (ki jo imenujejo države članice) in evropskem svetu (ki ga sestavljajo voditelji nacionalnih držav ali vlad). Ta ureditev pomeni, da obstaja šibka povezava med rezultati volitev in prednostnimi nalogami politike.
Poleg tega je za parlamentarne koalicije značilna inertnost. Po običajnih standardih se zdi odmik od desnosredinske Evropske ljudske stranke (EPP) in levosredinskih Socialistov in demokratov (S&D), dveh doslej prevladujočih strank, dovolj velik, da bo sprožil spremembo večine: obe povezavi sta skupaj izgubili 11 odstotnih točk in 80 sedežev v korist sredinske Alianse liberalcev in demokratov (ALDE, ki je na tem, da se bo združila z listo Renaissance francoskega predsednika Emmanuela Macrona), Zelenimi in desničarskimi nacionalisti (za katere še vedno ni jasno, kako se bodo povezovali). Ker ni mogoče vzpostaviti nobene druge večine, bo to najbrž pomenilo, da bo treba razširiti dosedanjo koalicijo in vanjo vključiti ALDE, morda pa tudi Zelene. EPP in S&D pa bosta ostala najpomembnejša igralca ter bosta zagotavljata politično kontinuiteto.
Ker ni federacija, Evropske unije ni mogoče voditi s povsem politično vlado. Toda razmah panevropskih razprav in pojavljanje panevropskih prioritet, ki presegajo nacionalne meje, pomeni, da je ni mogoče voditi z institucijo, ki je gluha za politiko. Kmalu po tem, ko je bil leta 2014 imenovan za predsednika evropske komisije, je Jean-Claude Juncker dal znamenito izjavo, da pričakuje, da bo komisija »močna politična ekipa«, ki bo delovala na podlagi »političnega sporazuma« s parlamentom. Junckerja so močno kritizirali za to, kar so imeli za odstop od nevtralnosti nasproti nacionalnim vladam različnih barv, a imel je prav: če volilci vidijo v evropskih političnih vprašanjih zadeve, ki so predmet politične izbire in odločitve, evropska komisija ne more biti samo tehnokratsko telo.
Kar te volitve sporočajo, je, da čedalje večji delež evropskih volilcev vidi stvari drugače kot nacionalne vlade. Čeprav so državljani zdaj očitno uporabili svoj volilni listek za izražanje določene politične volje, pa je zelo malo vlad pripravljenih na več političnega vodenja EU. Ker so vlade razklane glede končnega cilja evropske integracije in se soočajo z nacionalističnimi pritiski doma, močno nasprotujejo temu, da bi Evropski uniji dale več oblasti ali da bi evropski komisiji dovolile, da svoje pristojnosti izvaja na bolj političen način. V bistvu je danes večina vlad za ohranjanje statusa quo.
Vendar pa bo v naslednjih petih letih EU bodisi začela izvajati politiko, ki jo imajo državljani povsem upravičeno za skupno dobro, bodisi bo EU postala nepomembna in bo izgubila legitimnost. Kako se odzvati na to zahtevo državljanov, medtem ko so prioriteta vlad prizadevanja za stabilnost in za kompromis med suverenimi državami, to je glavno protislovje, s katerim se sooča EU. Od tega, ali se bo to protislovje rešilo, pa je odvisno, ali bodo državljane evropske volitve še zanimale ali ne in bodo raje ostali doma.
Jean Pisani-Ferry je profesor na Hertie School of Governance v Berlinu in na Sciences Po v Parizu. Poleg tega v Firencah predava na European University Institute, v Bruslju pa je vodilni član strokovne skupine (»think tanka«) Bruegel.
©Project syndicate, 2019
