Svojega naslednika na prestolu je z odločitvijo seznanil v pismu, ki je bilo objavljeno v ponedeljek. Naslovil ga je z besedami »Veličanstvo, dragi Felipe«, v njem pa je med drugim zapisal: »V teh zadnjih letih po moji abdikaciji (…) sem opravljal institucionalne aktivnosti z enakim žarom (…), kot je navdihoval vse moje kraljevanje. Od takrat (abdikacije) je preteklo že pet let in menim, da je napočil čas, ko lahko obrnem nov list v svojem življenju ter se popolnoma umaknem iz javnega življenja.« Pojasnil je, da je o tem koraku premišljeval že dlje časa in da je ideja dozorela lani ob nepozabni komemoraciji 40. obletnice španske ustave v parlamentu, ki je bila zanj polna čustev in spominov na številne ljudi, ki so prispevali k politični tranziciji in ki se jih spominja s ponosom in občudovanjem ter ohranja trajno hvaležnost do španskega naroda. Tega je označil kot »graditelja in glavnega protagonista transcendentalnega obdobja naše zgodovine« in končal pismo z zahvalo in izraženo zvestobo svojemu sinu, ki mu pomeni »veliko radost in ponos«.
Vzrokov za svoj umik ni navedel. V španskih medijih se pojavljajo ugibanja, da sta k temu verjetno prispevala starost in predvsem slabše zdravje, saj je bil že večkrat operiran in ima težave s hojo. A ga pogosto videvajo na bikoborbah in drugih prireditvah, ki jih s prijateljem obiskujeta zasebno. Po umiku s prestola leta 2014 je ostal aktiven in opravljal razne protokolarne naloge, kot uradni španski predstavnik se je devetkrat podal na pot v tujino. Prisostvoval je podpisu mirovnega sporazuma med kolumbijsko vlado in tamkajšnjo gverilsko skupino FARC, udeležil se je inavguracije širitve panamskega kanala in pogreba Fidela Castra. Za to delo je bil tudi plačan, lani je po uradnih podatkih prejel 194.232 evrov.
Konec igre
Juan Carlos I. je bil na španskem prestolu 38 let. Zgodba, ki je povezana z njegovo abdikacijo, pa je dolga in zapletena. Španska novinarka Ana Romero v svoji knjigi z naslovom Final de la Partida (Konec igre) piše, da je bil don Juan Carlos proti koncu svojega kraljevanja vsakič bolj naveličan dolžnosti državnega suverena. Odveč mu je postajalo prisostvovanje nedeljskim mašam skupaj z družino, sprejemanje raznih tujih predstavnikov in razpravljanje o političnih zadevah, ki ga nikoli niso zares zanimale, vse to pa da je zanj sčasoma postalo nevzdržno breme. Romerova piše, da je bila zanj frustracija tudi to, da je moral za svoje zasebno življenje javno odgovarjati in da se denimo ni mogel ločiti od kraljice Sofije in se poročiti s plebejko, kar je bilo omogočeno njegovemu sinu.
Tako se je z začetkom globoke španske ekonomske krize leta 2008 začela tudi njegova čedalje pogostejša odsotnost pri sklepanju državnih kompromisov, večkrat je nenapovedano odpotoval neznano kam in trošil ne ravno majhne vsote za osebne kaprice. Njegovo priljubljenost je načela tudi vrsta škandalov. Leta 2010 je izbruhnil korupcijski škandal, v katerem je bil glavni obtoženec njegov zet Iñaki Urdangarin, mož njegove najmlajše hčere princese Cristine, ki je bila prav tako vpletena, vendar na koncu oproščena, medtem ko je bil njen mož leta 2017 zaradi davčnih goljufij obsojen na šest let zapora.
Abdikacija edini izhod
Znano je, da je Juan Carlos, ki že skoraj tri desetletja ne živi skupaj s svojo ženo, kraljico Sofijo, imel resno zvezo vsaj z dvema drugima ženskama. Zaradi ene od njiju se je znašel v resnih težavah, ko sta aprila 2012 v tajnosti odpotovala na safari v Bocvano, kjer si je Juan Carlos I. pri nesrečnem padcu zlomil kolk in je bil zatem nujno prepeljan v Španijo na operacijo. S tem je bila tudi javnosti razkrita skrivnost, kdo je njegova spremljevalka. To je bila Corinna Larsen – Corinna zu Sayn-Wittgenstein, ki nosi priimek svojega nekdanjega moža, nemškega princa Casimira zu Sayn-Wittgensteina, kraljeva stalna spremljevalka in intimna prijateljica pa je bila od leta 2006. V zvezi z neljubim dogodkom na safariju so se v medijih pojavile fotografije kralja, kako pozira ob ustreljenem slonu, kar je sprožilo zgražanje tako doma kot v tujini in se je za to moral javno opravičiti. Pozneje je prišel pri preiskavi korupcije na dan še tajni avdioposnetek, v katerem Corinna pripoveduje, da je kralj prejemal več milijonov podkupnine pri posredovanju poslov za španska podjetja in da je denar skrival v Švici. V zvezi s tem primerom je špansko vrhovno sodišče lani zavrnilo obtožbe zaradi pomanjkljivih dokazov po mnenju sodnikov in ker po ustavi kralj ne odgovarja pred zakonom.
Vrhunec je kriza španske monarhije doživljala leta 2014 in abdikacija je bila edini izhod ne le za ugled monarhije, temveč tudi kraljeve rodbine. Kljub vsemu je bil kralj Juan Carlos I. ključna osebnost pri vzpostavljanju demokracije v Španiji.
