Nacionalni Muzej športa se že od ustanovitve leta 2000 otepa posledic šibke in diletantske politične volje, ki je zmogla porod, ne pa tudi nege in razvoja muzeja nacionalnega ponosa. Muzej, ki uradno to niti ni, saj deluje v okviru Zavoda za šport Republike Slovenije Planica, se ves ta čas posveča akrobacijam v zvezi z lastnim statusom in le stežka opravlja osnovno dejavnost. Konec leta 2017, medtem ko je ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport računskemu sodišču pisalo odgovor na resne očitke o neučinkoviti skrbi za kulturno dediščino športa in napovedovalo velike spremembe, Muzej športa pa je zaradi selitve zbirke v ustreznejše depoje začasno zaprl vrata že tako skromne razstave, so na Loškem gradu potekale še zadnje priprave za slavnostno odprtje stalne razstave Šport na Loškem.
Muzealizacija športa
Šport je vsenavzoče družbeno vezivo. Vsaka oblast vanj projicira vrednote, ki naj se odražajo tudi v udih naroda. Poleg politike se v njem rado sonči tudi gospodarstvo; muzealizacije športa pa smo se pri nas lotili šele v zadnjih desetletjih. Na ogled so že stalne razstave, posvečene izbranemu športnemu področju (na primer Razvoj vodnih športov v Pomorskem muzeju Sergej Mašera), posameznemu športnemu kompleksu (Planiški muzej v Nordijskem centru Planica), proizvajalcu športne opreme (Alpski smučarski muzej Elan) ali pa posameznemu športniku (Odličja Primoža Kozmusa na Gradu Rajhenburg). A nobena od njih ne izhaja iz skupnosti in pomena, ki jo ima zanjo športno delovanje.
Razstava v Loškem muzeju pa izpostavlja prav to. Tudi če nismo goreči privrženci športa ali domačini oziroma še zlasti če to nismo, nas bo vpeljala v presenetljivo razvejano in živo pedagoško, ljubiteljsko in profesionalno dejavnost. Scenarij razstave je predvidljiv: šport na Loškem (razstava pokriva Škofjo Loko, Selško in Poljansko dolino) se je tako razmahnil, ker ima svojo zgodovino (od upodobitev na freski v Crngrobu iz 15. stoletja do Telovadnega društva Sokol, ustanovljenega leta 1906), ker ima svojo bazo v množičnem delovanju po šolah in v številnih športnih društvih in ker ima svojo infrastrukturo, lokalna tekmovanja ter zaslužne posameznike (od uršulinke Angele Bahovec do Bloudkovih nagrajencev), ki pokrivajo široko paleto športnih panog (od gorništva prek dvoranskega nogometa do navijaške akrobatike). Iz tega logično izhaja, da se Ločani lahko ponašajo tudi s svojimi profesionalnimi športniki svetovnega slovesa (Boris Strel, Brigita Langerholc, Jan Oblak in drugi), ki jim je posvečena zadnja razstavna soba. Kot izvirno posebnost razstava izpostavlja tesno povezanost športa in umetnosti.
Razpolovni čas športa
Kustosinja Biljana Ristić se je spopadla z navideznim paradoksom, kako šport pretvoriti v muzealije, če pa je tako živ. Tako kot šport je tudi muzej izum moderne dobe in ena od njegovih lastnosti je, da pretvori vsakdanji predmet v simbolnega. Prek muzealskih postopkov mu spremeni čas trajanja in ga približa večnosti. Muzej lahko upočasni zapadlost športnih dosežkov in povzdigne lokalno skupnost v svetovljansko. Pri tem pa tvega, da bo reproduciral medijsko in politično eksploatacijo športnikov in sodeloval v kolektivni evforiji tipa »kdor ne skače, ni…«.
Loški muzej ni zašel v to past. Razstava se izogiba idolatriji: pretehtana naracija in interaktivna naravnanost razstave (predstavitve gradiva na izvlečnih tablah in računalniških tablicah, predmeti, skriti v predalih, čitalnica…) utišata vitrine s fetišiziranimi kosi oblačil in rekvizitov priznanih športnikov. Ekonomična zasnova razstavnega pohištva, izdelanega po zamisli kustosinje, ter celovita grafična oprema oblikovalca Mita Gegiča sta slabost (pomanjkanje prostora) spremenila v prednost.
Zbiralci iz ozadja
Kaže pa, da lokalne skupnosti ne prehitevajo le države, pač pa tudi lastne muzejske ustanove. Razstave Šport na Loškem namreč sploh ne bi bilo, če ne bi leta 2010 skupina vplivnih meščanov ustanovila paracivilnega Odbora muzej športa v Škofji Loki, ki deluje pod okriljem občinskega zavoda. K sodelovanju so pritegnili tako muzej kot župana. Na terenu so opravili veliko delo: od 140 darovalcev so zbrali zavidljivo število predmetov, fotografij in dokumentov, posneli več kot 50 pričevanj (postopoma bodo vključena v razstavo) in uredili več kot 1500 biografij domačih športnikov. Muzejska kustosinja – tudi sama članica odbora – je zbiralcem zagotovila strokovno pomoč, vzporedno pa še sama raziskovala in dopolnjevala gradivo. Koncept razstave je zastavila suvereno in vendar ni mogoče spregledati z muko zajezenega mnoštva podrobnosti, ki preti, da se izlije in preplavi bistvo. In to je?
V Loškem muzeju obiskovalca pričaka osem obsežnih sklopov stalnih razstav, ki segajo od arheologije, etnologije, zgodovine in umetnosti do prirodoslovja. Šport je le del muzealizirane (samo)podobe Loškega in njegovih prebivalcev, a je obravnavan brezprizivno in apolitično. Čeprav je – v nasprotju s sosednjo zbirko nagačene favne – zgodovinsko umeščen, je njegova ideološka funkcija v različnih družbenopolitičnih sistemih potlačena. Kot da je šport brezčasna vrednota, ki prebivalstvu omogoča nesporni etični in moralni povzdig.
