Aleš Rodica, družinska ekološka vinogradniška kmetija Rodica: Smo, kar smo, in to dela naša vina posebna

Še pred desetletjem so bili ena redkih ekoloških vinogradniških kmetij, danes pa jih razveseljuje dejstvo, da se je število takih kmetij v Sloveniji v zadnjem desetletju povečalo in da se vse več gospodarjev odloča za naravi prijaznejši način pridelave hrane in vina. Tokrat smo k pogovoru povabili srednjega od treh sinov, ki so vpeti v delo v domačem vinogradu in pridelavo ekološkega vina, Aleša Rodico.

Že od samega začetka pred dvajsetimi leti so moji starši, ko smo sadili prve trte, ubrali prave korake, z načinom sajenja in obdelave vinogradov do dela v kleti, ki so danes temelj našega ekološkega vinogradništva. Občutek in razumevanje narave, trte in naravnih prednosti, ki nam jih omogoča naša lega v Truškah, sta s trdim delom odlično uporabila tudi v praksi in tako leta 2006 tudi odločno stopila v postopek ekološke kontrole in leta 2009 je naša družina uspešno pridobila certifikat ekološka kmetija.

Za nas je vinograd temelj vina, zato mu posvečamo nadvse veliko pozornosti. Petnajst hektarjev vinogradov imamo posajenih večinsko z avtohtonimi sortami refoška, malvazije in rumenega muškata in manjšim deležem svetovnih sort, kot so merlot syrah, cabernet sauvignon in sivi pinot. Lega naših trt pa je eden najpomembnejših faktorjev in za nas pravi blagoslov. Ta je med 250 in 350 metri nadmorske višine, na južnih gričevnatih pobočjih in obdana z mediteranskim podnebjem. Relativno gosto sajene trte , ki so zaščitene po naravni poti, s svojim čvrstim imunskim sistemom, ki ni razvajen s sistemskimi škropivi, nam v povprečju dajejo od enega do enega kilograma in pol grozdja na trto. Pri večjih količinah grozdja ta naravna zaščita ne bi bila mogoča. Narava nam tako sama omogoča, da naših vinogradov ni treba škropiti s fungicidi in pesticidi, to so sistematska škropiva, ki delujejo po principu antibiotika. Za uspešno zaščito pred peronosprero in odidijem, značilnima boleznima trt, pa sta pri nas dovolj le baker in žveplo v minimalnih količinah. Hvaležni smo, da kljub temu da je za ekološko vinogradništvo dovoljeno škropiti šest kilogramov bakra na hektar na leto, nam naša pozicija v povprečju omogoča škropljenje okoli enega kilograma bakra na hektar na leto in to le od tri- do sedemkrat na sezono. Zadnjič škropimo že v sredini junija, tako da dež škropiva, kot sta baker in žveplo, do začetka trgatve konec avgusta že dodobra spere s trt, grozdje pa posledično pride v klet čisto in zdravo. Tako grozdje je tudi osnova za živo in zdravo naravno pridelavo vina.

Tako je. Ko se v spomladanskih in poletnih mesecih sekundarne poganjke prečisti tako, da med vejami trt, grozdjem, torej listno maso nasploh, zrak uspešno prosto kroži in po naravni poti suši vlago, mokroto in s tem odstranjuje pogoje za razvoj gliv in bolezni. Od letine pa je odvisno, koliko ročnega dela vložimo v vinograd, če je poletje običajno, zelena dela zaključimo že v sredini julija in si za mesec dni vzamemo nekaj časa za dopust in počitek pred trgatvijo, ki se začne konec avgusta. Ob posebnih letnikih, kot je bilo leto 2014, ko je bilo dežja nadpovprečno veliko, pa smo listno maso odpirali in urejali vse do sredina avgusta. V takih sezonah pa je počitka bistveno manj. (Smeh.)

Pomembna je tudi biodiverziteta. Naši vinogradi so razpršeni po južnih pobočjih in zatravljeni. Do pomladi travo pustimo visoko, v začetku poletja travo kosimo in mulčamo v vinogradih – tako se izognemo uporabi herbicidov, ki travo kemijsko posušijo. Travo pustimo le nekaj centimetrov visoko, tako da v sušnih mesecih trtam ne krade preveč vode, hkrati pa v njej živijo živalce in mikroorganizmi in tako ohranjamo naraven ekosistem vinograda. Z naravnim gnojem in ostanki tropin gnojimo le na območjih, kjer so deli vinogradov s tanko plastjo zemlje in trte rastejo bolj šibko. Poletna suša in delo traktorja v vinogradu zemljo močno zbijeta, zato na dve leti zrahljamo vsako drugo vrsto. Tako omogočimo vodi in zraku dostop do koreninskega sistema.

Ko imaš zdrav, zrel in odličen pridelek iz vinograda, se alkoholno vretje zgodi spontano, kar je osnova za pristen okus našega vina. Nato moramo vinu pustiti čas in prostor, da se umiri in dozori po naravni poti. Da pa to zorenje poteka gladko in v pravo smer, je potreben dodelan občutek vinarja, kdaj in kaj narediti z vinom, ob tem pa še brezhibna čistoča in močna potrpežljivost.

Vina lahko tako zaradi zdravega in čistega grozdja dlje maceriramo. V temu procesu, ko sta mošt in vino v stiku z jagodno kožico in koščicami, vino pridobi polnost in bogatost, hkrati pa tudi naravne antioksidante, ki pozneje vino ščitijo in držijo pri življenju skozi njegovo dolgo pot staranja tako v lesu kot v steklenici. Nato vino v lesenih sodih potrebuje le čas, da naravno dozori in se očisti, in to brez uporabe enoloških sredstev. Vinu pustimo toliko časa, kolikor ga potrebuje, da se grobi delci s časom naravno sesedejo. Tako se izognemo tudi filtracijam, ki vina ne le prečistijo, ampak tudi odvzamejo del njihovega življenja. Z zdravim zrelim grozdjem je posledično tudi usedlina v naših vinih zdrava in izvor pristnosti vina in življenja v njem, zato je namensko ne odstranjujemo. V ekološkem vinogradništvu je prepovedano na stotine enoloških sredstev za dodelavo in spreminjanje vina. V naši kleti uporabljamo le žveplo, in tudi to v minimalnih količinah. Ob najboljših letnikih pa nam klima in narava omogočita, da vina postekleničimo popolnoma brez dodatka žvepla. Taki letniki nas še posebej osrečujejo. (Smeh.)

Očeta, ki je bil avtomehanik, je strast do vina tako prevzela, da je v osmih letih, med letoma 1998 do 2006, z mamo nasadil 15 hektarjev vinogradov. Tako se je z leti popolnoma preusmeril v vinarsko pot. Na začetku o pridelavi vina ni kaj dosti vedel, njegovo veselje do vinogradov, vina in vsega, kar počne, je osvojil kot samouk, z branjem knjig, opazovanjem narave, pokušinami, obiskovanjem izobraževanj, poslušanjem izkustev drugih vinarjev, obujanjem spominov pridelave vina »nonotov«, predvsem pa se kalil z lastnimi izkušnjami, napakami in uspehi ter tako razvil svoj stil obdelave vinogradov in kletarjenja.

Res je, med nami je bil tudi čudovit človek, starejši sovaščan, ki je svoj refošk prideloval po starih znanjih, izročilu očetov, ki so vino delali brez sodobnega modernega znanja in uporabe enoloških sredstev. Vsako leto pa je na lokalnem prazniku refoška v Marezigah zasedal najboljša mesta. Njegova preprostost, logičnost poslušanja in delo z naravo so bili in so pravi navdih za vse nas.

Odzivi so bili mešani, nekaterim je bil naš stil vina neverjetno všeč, nekateri pa so ga gladko popljuvali. Odzivi začudenosti, skeptičnosti, s kopico predsodkov do drugačnosti in naših vin, še posebej tistih brez dodatka žvepla, pa so bili v stroki nekaj čisto običajnega. Veliko ljudi je v naših vinih pričakovalo standardno sortnost vina, okuse, ki so jih bili do tedaj vajeni. Le redke stranke, gostinci in trgovci so si vina s spontanimi fermentacijami, daljšimi maceracijami, različnimi okusi vin različnih letnikov, usedline v vinu, vina brez filtracij, vina brez dodatka žvepla, vina z minimalno uporabo enoloških sredstev ali brez nje, upali prodajati in promovirati. Prisotni so bili namreč strah, da taka vina ne bodo obstojna, in prepričanja, da bodo redne stranke vina z usedlino in drugačnih okusov, kot so jih bile navajeni do tedaj, zavračale.

Z močno vztrajnostjo in ozaveščanjem okolice, prisotnostjo in konstantnim razvojem in rezultati se je leto za letom število ljubiteljev naših, drugačnih vin večalo. Po zaslugi vse več podobno mislečih vinogradnikov, stroke, sommelierjev, gostincev, trgovcev, distributerjev, organizatorjev festivalov, novinarjev in vseh, ki smo si in se taka vina upamo promovirati in zagovarjati, je dandanes sprejemanje, uživanje in pridelava takih vin med ljubitelji vin in na trgu nekaj čisto običajnega. Tako moram priznati, da je danes v pravo veselje biti vinar, saj smo Slovenci odprti do pokušanja novih, drugačnih vin, in to na podlagi dejanskih izkustev in ne na podlagi predsodkov in zasidranih prepričanj »kakšno bi vino moralo biti«.

Slovenija ima okoli 25.000 vinogradnikov in skoraj vsi pridelujejo tudi vino. Res je, da je večina vina porabljena za lastno porabo. Po številu vinogradnikov na prebivalca smo uvrščeni v sam svetovni vrh. V zadnjih desetletjih le peščica vinarjev in vinarij izvaža vino, kar pomeni da večina vinarjev prodaja vino na slovenskem trgu. Če želiš prodati vina na tako majhnem trgu in pri tolikšni konkurenci, moraš biti odličen v kakovosti in konstantno napredovati, biti drugačen, da lahko ohranjaš trg in da vino ne ostaja v kleti. Verjamem, da je ravno tako velika konkurenca med vinarji povzročila tak napredek v kakovosti in tudi raznolikosti, tako da se danes z lahkoto z našimi vini postavimo v sam svetovni vrh.

Ko smo leta 2004 začeli stekleničiti, smo bili popolnoma nezanimivi za obstoječe prodajne kanale. Da smo lahko preživeli, smo morali biti drugačni v vseh pogledih. Trdo delo celotne družine in prave odločitve ter odlična naravna pozicija so korak za korakom utrjevali ime in zaupanje v našo blagovno znamko. Dandanes je naše ime na domačem trgu kar prepoznavno. Ko na sejmu srečam gosta, ki reče, da naše vino že pozna, je to prav posebno veselje. Za uspešen prodor na tuje trge pa ni pomembno le dobro ime vinarja, ampak prepoznavnost celotne regije in države, zato je danes čas za povezovanje in prijateljsko ter spodbudno okolje med vinarji, da skupaj uspešno predstavljajmo vinsko državo kot celoto.

Zaradi naše odlične kvalitete, drugačnosti in pristnosti ter tudi že malce izrabljene vinske scene »velikih vinskih držav« ter želja tujih kupcev po nečem novem so naša vina vse bolj zanimiva.

Skozi leto nas z obiskom razveseli veliko domačih in tujih gostov. Njihovo navdušenje nad našimi vini nas motivira, da je smer prava in da je prav vztrajati na zadani poti in razvoju. Še posebno hvaležni smo za stranke, partnerje in prijatelje, ki so z nami že leta in leta ter nas spremljajo na tej vinski poti.

Naš največji izvozni trg so ZDA, drugi manjši delež izvoza pa je razdeljen po Evropi. Največje povpraševanje je po naših avtohtonih sortah refoška in malvazije.

V ZDA so ljudje v vinskem poslu in vinopivci razvajeni, imajo vina z vsega sveta, zato iščejo nekaj drugačnega. Slovenija pa je prav to, je nekaj novega in vrhunska vinska država. Za gosta sta pomembna tako okus kot razumevanje načina pridelave vina, zato največ zanimanja pritegnejo vina avtohtonih vinskih sort.

Vsako leto več gostov obišče našo klet. Za zaključene družbe ponujamo vodene degustacije, timbildinge, tematske kulinarične delavnice, v poletni sezoni pa so sobote običajno rezervirane za poroke. Ob sodelovanju in povezovanju z lokalnimi pridelovalci olja, tartufarji, kmeti pa tudi organiziramo posebna doživetja, kot so demonstracija lova na tartufe ali obiranje olj in še bi lahko našteval.

Smo, kar smo, in to je morda tisto, kar naša vina in ponudbo dela posebno.

Ob obisku istrskega zaledja večina gostov ostane presenečena nad naravnimi lepotami krajne, arhitekture in narave. Vsemu temu dodamo zgodbo kraja vina, tradicije in domačih ljudi, ob vodeni degustaciji vina pa ustvarjamo čudovita doživetja, lepe spomine in izkustva, ki jih je lepo deliti ob družbi prijateljev, poslovnih partnerjev ali preprosto oseb, ki so nam drage.