Za najbolj spretne vrtnarje veljajo tisti z dolgim stažem, saj se je najlažje učiti iz izkušenj in lastnih napak. Dandanes je na voljo ogromno informacij in nasvetov, kako se lotiti dela na vrtu, verjetno pa vsakemu, ki prvič prime za motiko, najbolj prav pride pomoč že utečenih kolegov. Kljub temu se lapsusi, ki so pač sestavni del življenja, pri »zelenih« vrtnarjih pojavljajo. Sledi opis napak, ki se jih na začetku vrtičkarske kariere pogosto ne zavedamo, a se jim zlahka izognemo.
Od kakovosti tal do spremljanja padavin
Prvo, kar je za rastje velike večine vrtnin pomembno, je lokacija vrta, ki zahteva sončno lego – večina sadja in zelenjave potrebuje osem ur sončne svetlobe. Zato vrt umestimo tako, da gleda na južno stran neba. Ob tem smo pozorni tudi na to, da imamo na izbrani lokaciji zagotovljen vir vode, ki služi za zalivanje. Ob izbiri lege se seveda pojavljajo ovire, morda imamo na južni strani hiše senco zaradi drevesa, ki ga bomo zavoljo novih ciljev primorani posekati, ali pa je vir za namestitev vrtne pipe na severni strani hiše, kar pa se da preprosti rešiti z nakupom cevi.
Izkušeni vrtnarji se zavedajo, da je temeljnega pomena za uspešno rast izbira primernih tal. Sestava tal naj bo bogata z minerali, organskimi snovmi, vodo in zrakom. Pomembna je tudi kislost tal, ki pri večini zelenjadnic zahteva nevtralen pH v vrednosti od 6 do 7. Merilnike kislosti in vlažnosti zemlje lahko kupimo v specializiranih trgovinah. Ko izmerimo vrednost kislosti tal, je pomembno, da temu prilagodimo tudi izbiro rastja, ki ga bomo zasadili. Če sadimo solato, se zavedajmo, da ima ta rada nevtralna tla, medtem ko je fižol naklonjen malce bolj kislim tlom.
Za vrtnarje začetnike je primerno, da se v prvem letu dela osredotočijo na dve ali tri vrste vrtnin. Ravnajmo se po pravilu manj je več in vsako leto na gredo dodajmo kakšno novo vrsto. Če se že na začetku odločimo za deset gredic, se razrastu plevela verjetno ne bomo izognili, pričakujemo pa lahko tudi druge zaplete. Ob navdušenju nad novo naravno pridobitvijo je mnogo vrtnarjev začetnikov nagnjenih k pretiranemu zalivanju. Rastline z bogatejšim koreninskim sistemom potrebujejo več vode kot tiste z bolj skromnim, kar pa ne pomeni, da prve zalivamo vsak dan. Pri zalivanju spremljajmo stanje padavin, čas, ko vrtno cev vklopimo, pa naj bo vedno zjutraj. Če zalivamo prepogosto in ob nepravem času, tvegamo, da se bo na listih vrtnin pojavila plesen, po koreninskem sistemu pa se bodo naselile glive. Pretiravati ne gre tudi pri gnojenju. Treba se je dobro pozanimati, katero gnojilo posamezna vrtnina potrebuje in kdaj je za to opravilo najprimernejši čas.
