Na letošnji Drugi godbi je gostovalo več zasedb, ki izhajajo iz afriškega glasbenega izročila, ki ni omejeno le na matično celino in katerega globalni vpliv seže čez Atlantik do São Paula in tudi do Helsinkov.
Britanski osemčlanski orkester Kokoroko pod taktirko trobentačice Sheile Maurice Grey, ki je v lanskem letu prodrl s hipnotično žalostinko Abusey Junction, je upravičil sloves z neusmiljenim afrobeatom in poudarjenimi klaviaturami. Enak vtis je pustila manj znana zasedba Bantu Continua Uhuru Consciousness (BCUC), ki prihaja z ulic johannesburškega predmestja Soweto in občasno sodeluje s Femijem Kutijem. Skupina premore štiri bobnarje, ki podpirajo energičnega vokalista Zithulelo Zabanija Nikosija, ki je med nastopom ekstatično kričal in plesal, obkrožen z odzivnim občinstvom, in trobil na dolgo različico roga, podobnega predimenzionirani vuvuzeli.
Sodelovanje so poglobili Južnoafričani The Brother Moves On in pianist Tine Grgurevič (Bowrain), ki so nepričakovano zakrivili enega izmed odmevnejših koncertov na lanski ediciji festivala. Tokrat Bowrain ni bil zgolj spremljevalni glasbenik in je zasedal več ustvarjalnega prostora. Skušal je preplesti zanj značilno klavirsko dramatiko z energijo in spiritualnostjo afriškega jazza, dva na videz različna žanra, ki sta se srečevala v polju potencirane čustvenosti. Vendar je ponovno zasijal vokalist Siyabonga Mthembu, ki je v prepoznavnem slogu med gospelom in Broadwayem opozoril na potrebo po varovanju okolja in poudaril soodvisnost vsega živega, ki naj služi kot osnova za etično in premišljeno držo v svetu.
Širši vidiki glasbenega
Šamanistično izročilo, ki glasbe ne razume kot zabavo ali lepo umetnost, temveč jo kot priprošnjo in zdravilstvo umešča v širše družbene kontekste, je tudi osnova glasbene kulture severnoameriških staroselcev plemena montauk. Osrednjo vlogo imajo veliki obredni bobni, na katere lahko igra tudi po več deset ljudi hkrati v skladu z osnovnim ritmičnim obrazcem, ki posnema bitje srca. Tokrat sta boben delila poglavar Red Medicine in Strong Bear, ki sta nastopila z Yonatanom Gatom, prevratnim izraelskim punk rock kitaristom, ki živi v izgnanstvu v New Yorku. Kozmopolitsko stapljanje kultur je služilo kot opomin na pogosto spregledan doprinos ameriških staroselcev k razvoju rocka, denimo na delo pokojnega kitarista Linka Wraya.
Nekaj prvinskega nosi tudi ukrajinski kvartet DakhaBrakha, ki s poudarjenimi plesnimi ritmi, poetičnimi ženskimi triglasji in umetelnimi kostumi ujame igrivost in transcendenco slovanskega podeželja. Igrajo več glasbil, med njimi male ruske harmonike (garmoške), čelo in klavir ter se spogledujejo z različnimi žanri, na primer v skladbi Carpathian Rap, kjer je v ospredju govorjena beseda. Pomenljivo, a manj dinamično vzhodnoevropski kulturni okoliš nagovarja tudi vokalno-instrumentalni trio Sutari, ki izpostavlja žensko izkušnjo ljubezni in sveta skozi interpretacijo poljske, litovske in judovske ljudske pesmi na sledi subtilnemu feminizmu novih folklornih gibanj.
Jazzovski venček
Vzporedno s festivalom je potekala konferenca evropskega projekta Jazz Connective, ki se je posvečala razvoju in promociji nove glasbe, na programu pa se je zvrstilo več jazzovskih zasedb. Izstopal je londonski četverček Ill Considered, ki je zavezan improvizaciji ter podčrtan s senzualnim saksofonom in čvrstim bobnanjem. Na pobudo festivala so skupaj premierno nastopili finski punk jazzisti Mopo, sicer ljubljenci slovenskega klubskega občinstva, z rojakom saksofonistom Jimijem Tenorjem, ki se giblje med elektroniko in zahodno Afriko. Iz Poljske se je oglasil Maciej Obara s kvartetom, v katerem igra tudi virtuozni pianist Dominik Wania. Oba sta se kalila pri pionirju poljskega jazzovskega avantgardizma, pri pokojnem trobentaču Tomaszu Stańku in predložila večer nepretenciozne akademske elegance, podprte s smislom za humor.
