»Kdaj prišel bo zate spet ta dan, naj te upanje ne zapusti,« je brez treme v mikrofon zapel mladenič, ob spremljavi harmonikarja pa mu je »pritegnilo« še nekaj učiteljic in prostovoljk. Pred semiškim kulturnim centrom in v njem že dolgo ni bilo tako pestro kot v četrtek na festivalu Igraj se z mano. Ob igri in glasbi se je okoli 170 učencev osnovnih šol s prilagojenim programom z različnih koncev Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine družilo z več kot 300 vrstniki iz belokranjskih šol in vrtcev. Če prištejemo še mentorje, številne prostovoljce in druge obiskovalce, jih je bilo več kot 700.
Tretjič po vrsti je regijski festival, ki pokriva območje Dolenjske in Bele krajine, pripravila osnovna šola Milke Šobar Nataše iz Črnomlja. Hkrati pa ta predstavlja uvod v nacionalni festival, ki sta ga pred 13 leti zasnovala ljubljanski Center Janeza Levca ter Društvo za kulturo inkluzije. Festivalsko dogajanje se bo tako nadaljevalo 28. maja v Krškem, kjer ga prirejajo prvič, dan kasneje na Kongresnem trgu v Ljubljani, 7. junija pa v Radljah ob Dravi.
»Najprej me spoznaj, potem me sodi«
Po besedah glavnih organizatorjev gre za edini inkluzivni festival v Evropi. »Našo vizijo in cilje želimo razširiti med čim več ljudi, da bi preko osnovne otroške dejavnosti, igre, oblikovali strpnejšo, enakopravnejšo in bolj odprto družbo,« so zapisali. »Želimo širiti zavedanje, da nas drugačnost, različnost bogati, in ljudem pokazati, česa vse so naši otroci sposobni,« pravi Nina Aupič iz ekipe organizatorjev, sicer učiteljica na črnomaljski šoli s prilagojenim programom.
»Spoznajmo se. Nismo si tako različni. Družimo se in imejmo se radi. Morda bi morali včasih svet pogledati skozi njihove oči, kajti oni teh razlik med nami ne vidijo, vidimo jih samo mi. S takšnimi druženji razbijamo stereotipe. Naši otroci ne potrebujejo pomilovanja, češ, ubogi so, ne zmorejo. Ne, oni nam pravijo: Spoznaj me, poglej, česa sem zmožen, in me potem sodi,« je še dejala Aupičeva, nato pa padla v prisrčen objem 22-letne Veronike Dremelj iz Žužemberka, ki obiskuje novomeško šolo Dragotina Ketteja. »Lepo je tukaj, veliko se smejimo, hecamo. Malo prej smo se igrali pastirsko igro zbijanje koze in sem dvakrat zmagala. Fantje so bili kar malo jezni,« pove nasmejana Veronika.
Današnja družba bistveno bolj odprta do »drugačnih«
»Prostovoljstvo in delo z otroki me osrečuje in bogati,« doda upokojena defektologinja Nada Barič, ki vsa tri leta pri festivalu pomaga pri kot prostovoljka, dolga leta pa sodeluje tudi v društvu Sožitje. Kot pravi, je današnja družba v primerjavi s tisto v preteklosti bistveno bolj odprta do otrok s posebnimi potrebami. »Sprejemamo jih kot nam enake. Pred tridesetimi, štiridesetimi leti je bilo potrebnega ogromno truda, da smo te otroke predstavljali skozi različne programe, kaj vse zmorejo, ozaveščali smo okolico, saj ljudje otrok s posebnimi potrebami niso poznali, starši so jih držali bolj doma,« pravi.
»Na festivalu se igramo, šli smo tudi na glasilsko dvigalo. Ni me bilo strah. Takoj zjutraj, ko smo prišli, smo s pevskim zborom zapeli pesmico. Še bomo peli danes in se igrali. Všeč mi je, da se tukaj veliko dogaja in je veliko ljudi,« je dejala devetletna Sabina iz Črnomlja, nato pa pohitela k prijateljicam Viktoriji in Doroteji, da so skupaj pojedle malico, preden so se odpravile na naslednjo od 20 ustvarjalnih in športnih delavnic, nato pa v dvorano, kjer so vrteli filme iz festivalskega programa S-Factor, ki ga črnomaljska šola prav tako pripravlja že tretjič. Letos se je na njem pomerilo rekordnih, kar 17 triminutnih glasbenih videov, od tega šest iz tujine. V videih nastopajo otroci s posebnimi potrebami skupaj z otroki iz rednih šol.
