Zaprli bodo ceste, stavkali, ohromili Slovenijo, če ne bodo volkovi in medvedi postreljeni! Vse je le nadaljevanje in stopnjevanje pritiskov, ki jih z nekaterimi, žal tudi javnimi mediji izvajajo že več mesecev; vrhunec pa so dosegli 26. aprila letos, ko so v orkestrirani sindikalno-medijski akciji uprizorili predstavo pred ministrstvom za okolje in prostor. Stvar je šla tako daleč, da so nekateri mediji o dogodku pisali celo, še preden se je ta sploh zgodil. Pokončane ovce pa so pred ministrstvo pripeljali kmetje, ki drobnice sploh ne redijo.

V tisti petkovi jutranji paniki je državni sekretar Milan Maver malce preuranjeno obljubljal interventne odstrele in ponudil gromovnikom nekaj prstov preveč, zaradi česar so si takoj obetali obe roki, predvsem pa so na nujnem informativnem sestanku, ki je bil to sredo na ministrstvu za okolje in prostor, pričakovali takojšnjo rešitev ter uresničitev vseh izsiljevalskih zahtev. Ker se očitno ni zgodilo vse po njihovi volji, so se nekateri takoj začeli obnašati kot najbolj razbrzdani otroci, ki se nenadoma soočijo z dejstvom, da vse ne more biti zmeraj po njihovo, in zelo podobno, kot se obnaša habituiran medved, ki ga ljudje navadijo in mu nastavljajo hrano. Ko hrane potem enkrat ni, lahko, tako kot pri razvajenih otrocih, pride do zelo nereguliranega in uničevalnega obnašanja. In prav temu smo tu priča.

Pametni ljudje temu sploh ne posvečajo več nobene pozornosti, ker je itak že leta enako. Iste floskule, iste grožnje in ustrahovanja, ista srhljive napovedi in prikrojevanja resnice.

Januarja smo na komisiji za kmetijstvo v državnem svetu lahko slišali, da morajo zaradi medveda na podeželju otroke vsak dan voziti v šolo, in to petnajst kilometrov. Neverjetno. A če ne bi bilo medvedov, bi v današnjih časih otroci vsak dan pešačili petnajst kilometrov v šolo in nazaj? Pastirskih psov tudi ne morejo imeti. »Veste, koliko pojesta dva psa? In kakšen strošek je to za rejca?« je bil takrat ogorčen državni svetnik Branko Tomažič. Ob čredi ovac, koz in živine? Pri nas na Štajerskem je bila sramota za kmeta, če ni mogel preživeti psa, za živinorejca in mesarja pa, če ni mogel preživeti vsaj dveh.

Najnovejša in posebej »sofisticirana« je pa ta iz minule srede: predstavljajte si, da imate otroka, ki ima zelo rad svojega jagenjčka in pride na travnik ter ga najde raztrganega. In ko vidi otrok, da oče ni poskrbel za njegovega jagenjčka tako, da bi bil ta varen pred volkom! Še huje je, ko sliši, da se oče zdaj izgovarja na vse drugo in ga trajno uči, da so za vse zmeraj krivi drugi, on pa ni za nič odgovoren. Kaj pa sicer reče otroku, ko njegovega ljubega jagenjčka odpelje v zakol? No, to bo povedal eno drugo sredo. Seveda na koncu ne smemo pozabiti, da volkovi in medvedi že krožijo okoli šol in lačno zavijajo in čakajo na otroke, da jih zavlečejo v gozd.

A ne bi bilo bolje, če bi ti ljudje usmerili višek energije v kaj konstruktivnega? Naj raje razmislijo, kako bi neizpodbitne slovenske naravne in družbene danosti ustvarjalno obrnili sebi v prid. Volk in medved sta takšno naravno dejstvo. Nesprejemljivost upravljanja obeh ogroženih zavarovanih prostoživečih vrst s stalnim in vse večjim odstrelom pa je v Sloveniji in Evropi takšno neizpodbitno družbeno dejstvo.

Zato jim davkoplačevalci plačujemo subvencije za drobnico in živino, ki in če jo pokončata. Do zdaj smo bili to pripravljeni, tudi če niso storili vsega, da bi svojo čredo zavarovali tako, kot je treba. A to ne bo trajalo v nedogled. Modro bi bilo odnehati, preden bo narejene še več škode. Še posebej to velja za ekološke kmete. Slovenska najširša javnost je vse do zdaj kar najbolj samoumevno verjela, da je v ekološko pridelavo pri rejcih drobnice in živine samodejno vključen tudi pravi naravovarstveni odnos do vse narave in vseh ogroženih zavarovanih prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst. Ker vidimo, da očitno ni tako, je odprta velika priložnost za poštenega, naravovarstveno usmerjenega, domiselnega in odgovornega ekološkega rejca, da ustvari blagovno znamko »volkovom in medvedu prijazno!«. Čakamo.

Ana Ašič, publicistka, novinarka, urednica