»Na Kočevskem imamo dovolj sprenevedanja. Zgroženi smo nad načinom odločanja o tem, koliko medvedov in volkov sme živeti v našem okolju. Zakaj o tem odloča nekdo daleč od nas?« pravi Božidar Peteh iz Civilne iniciative za aktivno Kočevsko. Kmetje na Kočevskem ob tem poudarjajo, da je medved zaščitni znak območja, in pravijo, da »ga ne dajo«. Toda ko začneta medved in volk vdirati v njihove vrtove, ko koljeta njihovo drobnico, ko jih je strah sprehoda po gozdu, se zgodba o prijaznemu medvedu in volku konča, dodajajo. »Gre za ogrožanje življenja ljudi,« poudarjajo Peteh.
Pri Hobičevih iz Velike Loke imajo okoli sto glav drobnice, 180 glav goveje živine, 17 konjev, 40 prašičev. Zadnji napad je Hobič doživel lansko leto pozimi, ko je izgubil nekaj telet. »Že leta 1982, ko sem prišel sem, je bil volk tukaj, tudi medved, pa ni bilo nobenih težav. Imeli smo le malo škode, morda pet ovc na leto, ni omembe vredno. Zdaj pa ovce pasem le še okoli hiše, s tremi psi in električnimi ograjami. Pa še vedno imamo škodo,« pravi Jože Hobič.
Pred osamosvojitvijo ni bilo medvedov
Volkovi in medvedi so pri njem napadli že konje, govedo, ovce, koze. »Zvečer je žrebe, zjutraj so le še glava, kosti in koža. Volkovi ga čez noč oberejo do konca,« je dejal. »Pravijo, naj si pašnike ogradimo. Toda ograja ne bo zadržala ne volka ne medveda. Ko govorimo o zaščiti, lahko ta le zmanjša morebitno škodo, ne more pa je preprečiti. Morda bi jo lahko preprečili le, če bi imeli manj živine, pa mnogo več ljudi, ki bi bili ves čas prisotni. To pa danes ni mogoče. Na Balkanu je bila vedno takšna norma: na 80 ovc en človek, nekaj psov in šibrovka pod pazduho. Le tako je bilo možno obraniti živino.« Tudi odškodnine ne prihajajo redno, nikoli niso, pravi. Toda dejanska škoda in priznana škoda sta dve različni zadevi, pravi. »Danes krava teli, jutri teleta več ne najde. Takrat povračilo ni možno. Pozimi, ko volkovi naredijo največ škode, odvlečejo žival dva kilometra daleč in jo pokončajo. Seveda je ne najdeš več. Pa tudi če jo čez nekaj časa najdeš, ta škoda ni več priznana. A tudi tista, ki je priznana, je morda le 30 odstotkov dejanske škode. Takoj bi se odpovedal vsem izplačanim škodam, samo da bi imel mir,« dodaja Hobič.
Rejec Leon Zemljič, predstavnik Sindikata kmetov Slovenije za kočevsko-ribniško območje, je drobnico redil dolga leta. »Prve iztrebke medvedov in sledi šap sem opazil kmalu po osamosvojitvi. Medveda sem na lastne oči prvič videl leta 1996. Pa živim sredi Kočevskega Roga. Danes medveda vidim na tri do štiri dni. Pred dvema dnevoma je šla medvedka, težka kakih 120 kilogramov, mimo mene le kakšnih 50 metrov stran. Populacija se je torej drastično povečala,« pravi Zemljič.
Škoda naj se izplačuje
Na Kočevskem so kmetje okoli leta 2000 redili 8000 ovc, zdaj jih imajo okoli 1200, pravi Zemljič. »Pa ne, ker ne bi hoteli delati, ampak zato, ker preprosto ni več možno delati,« pravi. Leta 2007 je bilo na Slovenskem po ocenah, narejenih na podlagi genskih analiz, od 394 do 475 medvedov, konec leta 2015 že od 533 do 589, največ na Kočevskem in Notranjskem. Zdaj naj bi jih bilo po Petehovih besedah že od 720 do 780, a so na Kočevskem prepričani, da jih je zagotovo vsaj tisoč, saj se je v preteklosti izkazalo, da so bile ocene močno »podcenjene«, dodaja. Tudi število volkov naj bi se v zadnjih dveh desetletjih povečalo. Po zadnjih podatkih naj bi bilo na Slovenskem aktivnih 14 tropov.
Kočevci tako od vlade zahtevajo zmanjšanje populacije medvedov in volkov. »O tem naj odloča izključno stroka, ne pa pravniki ali sodišča. Stroka naj pri tem sodeluje s prebivalci, kmeti, gozdarji,« pravi Peteh. Zahtevajo tudi uredbo, po kateri se bo škoda zaradi aktivnosti divjadi izplačevala takoj in pravično. Drugi del zahtev pa se nanaša na gozdove in kmetijska zemljišča, ki so zdaj 80-odstotno v lasti Sklada kmetijskih zemljišč. Med drugim zahtevajo, da država omogoči vrnitev zemljišč prebivalcem, z možnostjo odkupa na dolgi rok, trajnega zakupa ali prenosa lastništva na lokalno skupnost.
