Festival Theatertreffen je letos potekal nepretresljivo zgledno, z razkošnimi scenografijami, vizualno privlačnimi rešitvami, igralskimi presežki, z jasnimi koncepti in režijskimi znamkami ter mladimi ustvarjalnimi ekipami. A publika se je kmalu polarizirala okrog vprašanja, kakšno gledališče hočemo danes. In kdo sploh smo »mi«? Oboje sta radikalno izpostavila kolektiv She She Pop in uveljavljeni režiser Sebastian Hartmann s Ponižanimi in razžaljenimi, ki s tekstovno kombinacijo istoimenskega romana Dostojevskega in avtorefleksivnega predavanja Wolframa Lotza izpelje metagledališko vprašanje o današnjem smislu in naravi gledališča. Gledalci so še dokaj ubrano prenesli vdor She She Pop z netipičnimi političnimi strategijami, pri Hartmannu pa je zasekalo in se o njem pomenkovalo še dneve.
Protest zoper kompleksnost
Začetek predstave je izjemno silovit, poln vrveža in urejenega tekanja naokrog po golem odru z razgaljeno konstrukcijo, v poltemi in z občasno atmosfersko meglo, kostumsko v črno-beli estetiki in nedvomno z dickensovsko paralelo v Dostojevskem. Tekst so skorajda odkričali direktno v publiko. Postavljen je izjemno »sodobno«, neposredno, s hitrimi in kompleksnimi vsebinskimi miselnimi povezavami in preklopi, z miksom zdaj instrumentalne klasike zdaj glasne elektronske glasbe; v ozadju se ustvarja slika v stilu grafiti umetnosti. Predstava je lucidna, duhovita, celo avtoparodična, z zanimivo zasedbo in tekstovnimi poantami in je pravzaprav natančno strukturirana uprizoritvena partitura; igralcem ponuja improvizacijski manever za mojstrsko dirigiranje in koreografiranje pretanjenih emocionalnih in atmosferskih nanosov. Tema pa so, ja, človeški odnosi: ponižanje v ljubezni in pomanjkanje odpuščanja z dostojevskijevskim koncem.
Pri publiki je vrelo. Nekateri so glasno, protestno odhajali. Drugi navdušeno aplavdirali. Igralci pa so vse duhovito vkomponirali v predstavo. A bolj kot stvar okusa je bila za užitek potrebna minimalna investicija publike. Ali poznavanje grobega sižeja.
Deseturno Dionizovo mesto po drugi strani ni terjalo posebnega miselnega napora. S slikovitimi površinskimi, celo banalnimi impresijami je kljub dolžini minilo relativno nevpadljivo in bo bržkone hitro pozabljeno.
Kompilacija antične tragedije v obliki trilogije s satirsko igro je zgoščena v posodobljeno in parodično branje. Štirje deli so žanrsko in vsebinsko povsem različni: uvod s prometejevsko kaznijo, trojanska vojna kot koncert z bobni, Oresteja z vsemi prešuštvovanji in umori kot parodija televizijskih limonad in na koncu satirska igra kot nogometna igra v koturnih. Prvi del je še obetal s simpatično uverturo, pojasnil pravila igre gledalcem, kadilcem, kje lahko lahko kadijo na odru, plastično izpostavil problem usodnosti v antičnih mitih: kako delovati, živeti, vz-trajati, če je vse že odločeno? Kaj bo ostalo od nas po desetih, stotih, tisoč letih? Zevs zaslišuje kaznovanega Prometeja: Zakaj je dal človeštvu ogenj – beri: možnost za vojno. Zakaj? Zevs pomenljivo govori v arabščini. Drugi del prikazuje posledico: vojno zibelke evropske civilizacije, v maloazijski Troji. Nato se vse aktualne politične analogije končajo. Sledijo romantične žajfnice in nogomet. Konča pa ga kot v dionizijah kičast sončni zahod.
Kolektiv She She Pop je z Oratorijem poskrbel za festivalsko ne-serijsko predstavo. Liturgično formo uporabljajo ceremonialno, a za »civilno« rabo stanovanjske problematike, ki jo vsakič adaptirajo skupaj z lokalnimi prebivalci. Začne se kot bralna drama v stilu Brechtovih učnih komadov. V aktivni praktični lekciji iz državljanske solidarnosti publika glasno bere projicirani tekst in se kolektivno identificira, denimo: »mladi moški brez stalnega prihodka«, »matere prekerke« ali pa »lastniki« oziroma »dediči stanovanj« ter seveda »nekaj skeptičnih glasov«. Izvedba je vsakič drugačna in se zaključi v polifoniji glasov. Ponudi ne le reprezentacijo različnih glasov v družbi in njihov dialog, zlasti daje vtis, kako bi lahko zvenela demokracija. Seveda so bili po predstavi prisotni skeptični glasovi zaradi formata predstave in drugi, ki jim je bilo ravno to všeč. Tako pač je to v demokraciji.
