Praga je bila tistega daljnega leta 1985 hladna in vlažna kot te dni, sive so bile fasade dolgih nizov visokih hiš, siva notranjost hodnikov, stanovanj in lokalov, ljudje pa odljudni, kot bi pobegnili iz kakšnega Kafkovega romana Nam, iz Jugoslavije, se je, tako kot na Madžarskem, zdelo, da smo prišli iz raja v vice. Trgovine polprazne, police zapolnjene z enim in istim izdelkom, prodajalke so nas, tako kot natakarji, opazovale z mešanico panike (s tujci ni bilo pametno govoriti) in čudnega prezira. Najhujši so bili cariniki: opremljeni z mitraljezi (kar je bilo takrat mogoče videti le v vzhodnem bloku, danes pa je ta oprema vsakdanji del ogleda Eifflovega stolpa!) so tulili vate, čeprav (ali pa prav zato) so vedeli, da jih ne razumeš, premetavali nahrbtnike in na koncu zlobno zaplenili otroške čeveljčke, ki da se jih ne sme odnašati čez mejo.
Ne vem, ali je uporaba slabšalne oznake »čeh«, »češko« za nekoga ali nekaj klavrnega nastala takrat, v času, ko so redki češki turisti na Jadranu v kam...
