V zadnjem desetletju je nastala prava množica besedil, ki stanja in pojave v sodobni evropski družbi prepričljivo in upravičeno primerjajo s tistimi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so oblast nad Evropo prevzeli fašizem, nacizem in stalinizem, tri monstruozne ideologije in hkrati tri oblike množičnega zločina. Bistveno manj pa je, vsaj na prvi pogled, med družbenimi teoretiki in kritičnimi analitiki novega zanimanja za drugi prelomen zgodovinski trenutek, za leto 1945, konec druge svetovne vojne in obdobje po njej, ko so se na ruševinah stare Evrope mukoma zarisovali koncepti nove prihodnosti in novega štetja časa, ki nas še vedno v vsem določata. Leto 1945 praviloma razumemo kot dogodek zmage demokracije nad fašizmom, človečnosti nad zločinom, kot čas velike osvoboditve in novega upanja, ob tem pa radi spregledamo druga usodna dogajanja, tudi radikalne napake in zmote, ki so Evropo namesto v katarzo potisnile v nova ideološka navzkrižja in spopade, v prihodnost na temeljih zamolčane zgodovine, ki nam grozi, da se bo tragično dovršila prav v našem času. Če bo na evropskih volitvah prihodnji teden dejansko slavila francoska radikalna desnica, prvič v povojni zgodovini, bo to žalostno, mrko in mračno slavje. Mrtvaški ples. Nobene »analize« ne bodo zmogle popraviti razpoloženja, nobeni izgovori oprati madeža, ki je star prav toliko kot nova demokratična Evropa. Najbrž ni boljšega primera za ponazoritev protislovij evropske povojne zgodovine od francoske zgodbe, kakršna je vzniknila iz dogodkov po De Gaullovi osvoboditvi Pariza avgusta 1944.
Zanimiva delovna naloga me je spodbudila, da sem si na mizo znova naložil goro knjig, ki obravnavajo tiste čase. Francija tridesetih let, umetniška in intelektualna...
