Kolena v povojih

Zdi se, da bodo imeli ortopedi v naslednjih tednih veliko dela. Treba bo sanirati kolena, v katera se je ustrelilo 28 podpisnikov peticije proti predsedniku Pahorju z zahtevo po odstopu zaradi njegovih lahkotnih improvizacij o nekakšnem posebnem statusu Ukrajine in Turčije v Evropski uniji. Tudi meni je ob takšni ideji najprej prišel na misel »indijanski« rezervat, vendar pa sem pomislil še na nekaj drugega. V turških zaporih je danes na tisoče političnih zapornikov: univerzitetnih profesorjev, novinarjev, umetnikov in drugih intelektualcev, pa javnih uslužbencev in političnih nasprotnikov aktualnega predsednika; mnogi med njimi so obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, mnogi so »na svobodi« izgubili službe in pravico do opravljanja poklica, mnogi so zbežali iz države… Z vidika človekovih pravic je Turčija danes brutalna diktatura, volitve pa so tam samo izgovor za avtoritarni prevzem oblasti. Tako je sicer tudi marsikje drugod po Evropi, političnih zapornikov pa vendarle (še) ni. O tem podpisniki peticije niso rekli ničesar, pa bi morali. Nekatere med njimi, pravzaprav vse, ki jih kakorkoli poznam, visoko cenim (medtem ko o Pahorju že od njegovih političnih začetkov nimam dobrega mnenja); vem, da so vsi po vrsti ljudje liberalnih nazorov in kritične pameti, človekove (verske, manjšinske itd.) pravice pa so njihova nenehna skrb. Slovenskega predsednika in zunanjega ministra bi lahko pobarali, zakaj gostu iz Turčije na Bledu nista zastavila tudi kakšnega glasnega vprašanja o prenaseljenosti turških ječ. Pahorjeva izjava je seveda škandalozna in vredna obsodbe, s pomočjo nedorečene in na hitro skrpane »peticije«, ki se bo žal zapisala v spomin po tistem, kar v njej tako kričeče manjka, pa je njegov izlet na Bled dobil široko publiciteto in si najbrž nabral prepoln mernik všečkov.