Če je tisti kvadrat, na tleh galerije narisan kvadrat v Östlundovem filmu Kvadrat oblika interaktivne umetnosti, torej takšne, ki zahteva aktivno participacijo gledalca (ta naj bi v tem primeru stopil v kvadrat in po umetnikovem navodilu izvajal neke socializacijske vzorce), potem bi še kako podprl idejo interpasivnosti, če ta pomeni tudi kritični odziv na interaktivno umetnost. Toda za avstrijskega filozofa Roberta Pfallerja, profesorja na univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu, pojem interpasivnosti (razvil ga je na podlagi Žižkove opazke o nasnetem ali tako imenovanem konzerviranem smehu v nekaterih televizijskih situacijskih komedijah) zajema tudi še vse kaj drugega. Tako to, da filme ali televizijske oddaje raje snemamo na rekorderje kot pa jih gledamo, ali da knjige raje fotokopiramo kot beremo, kakor to, da namesto sebe pošiljamo druge ljudi v kavarno, gledališče ali na koncert in da celo verujemo prek drugega. Z izrazom interpasivnost Pfaller označuje vedenje, ki se kaže v »prenašanju užitka na nadomestne osebe ali aparate«, interpasivne osebe imenuje ljudi, ki se nagibajo k takemu vedenju, interpasivne medije pa nadomestne osebe ali aparate, ki gledalcu ali bralcu odvzemajo dejavnost gledanja ali branja oziroma ga »osvobajajo obveznosti receptivnega posredovanja« ali uživanja neke umetniške ali kulturne dobrine.
Sam Pfaller nekje pravi, da so interpasivne prakse očitno nekaj, kar se »antropologiji zdrave pameti« zdi težko zamisljivo ali kar »nemisljivo«. Osebno sem sicer na...
Ljubezen ne pride sama od sebe, marveč potrebuje spodbudo, sprožilec, podobo – to se mi je v Barthesovih Fragmentih ljubezenskega diskurza zdela ena...
