Kritika knjige Fragmenti ljubezenskega diskurza: Vsi zaljubljenci v enem

Ljubezen ne pride sama od sebe, marveč potrebuje spodbudo, sprožilec, podobo – to se mi je v Barthesovih Fragmentih ljubezenskega diskurza zdela ena najzanimivejših idej in tudi najdokazljivejših tako na področju empirije kot umetniške fikcije (Barthes jo lepo dokaže na primeru Goethejevega Wertherja). Že ta ideja bi zadostovala za kakšno teorijo o ljubezni, če Roland Barthes (1915–1980) teh Fragmentov ne bi napisal prav tedaj (leta 1977), ko ga ni več zanimala nobena posebna teorija, kot je, denimo, semiologija, ki ji je nekoč napisal Elemente. Njegovo pisanje je postalo bolj »romaneskno« (njegov izraz), tako da niti ni tako presenetljivo, če so Fragmenti ljubezenskega diskurza v celoti (in ne le s kakšno svojo idejo) delovali kot spodbuda za nastanek umetniškega dela, kot je opera Milka Lazarja Koda L (kar je tudi spodbudilo založbo *cf, da je ponatisnila osveženi prevod Fragmentov iz leta 2002).