13. mednarodni festival Svetlobna gverila bo v skladu s tokratno rdečo nitjo v naslednjem mesecu raziskoval meje, tudi svoje lastne, tako fizične, optične in družbene kot psihološke, ki lahko enkrat razdvajajo, drugič povezujejo. »Ustvarjalcem smo v izziv zastavili precej široko temo. Meje so tako v družbi kot svetlobi pomemben in aktualen element,« komentira programska selektorica Katerina Mirović.
Naš vsakdan je pogosto povezan s tem, kako posameznik neko stvar vidi s svojega zornega kota (in kako je ne vidi z drugega). Prav o negotovosti doživljanja realnosti, o mejah med posameznikovim intimnim doživljanjem sveta in kolektivno izkušnjo, bo denimo pričal projekt Žajfnica kolektiva Stran 22 v galeriji Vžigalica.
Intima pred velikopoteznostjo
Meje med imaginarnim in realnim, javnim in zasebnim, med preteklostjo in sedanjostjo bo mogoče začutiti ob nekaterih neosvetljenih objektih, ki zažarijo ob našem dotiku. Nez Pez bo tako na Novem trgu postavila presenetljivo gozdno kuliso, drevo se bo v njenem Urbanem oklevanju preobrazilo v interaktivno svetlobno in zvočno telo le ob aktivnosti gledalcev. Tistim, ki mislijo, da središče mesta poznajo do obisti, bo meje postavilo PodzemljeBoštjana Drinovca in Gregorja Mesca. Avtorja sta se podala v podzemne jaške z električnimi vodi, kjer bosta s pomočjo svetlobnih intervencij odkrivala skrivnosti prestolnice.
»Treba bo torej biti pozoren in raziskovati, gledati tudi v tla, letos je Svetlobna gverila malo bolj skrivna. Z izjemo instalacije Radia nad gladino Ljubljanice, kjer bomo lahko opazovali vizualizacijo sicer človeškim čutilom nevidnih signalov radijskih frekvenc, internetnih omrežij in mobilnih telefonov, nimamo velikopoteznih projekcij, prednost smo dali intimnejšim poudarkom,« pojasnjuje selektorica.
Na meji mesta
Svetlobno zasedbo so s klasičnih lokacij v okolici Križank razširili tudi na druge mestne predele. Ne le v AKC Metelkova mesto, kjer bo v galeriji Alkatraz razstava nemškega kolektiva RaumZeitPiraten, v sklopu katerega se bo gledalec lahko spremenil v aktivnega udeleženca veččutne filmske pripovedi, in ne zgolj na ploščad pri Cankarjevem domu, kjer bosta Franc Solina in Enej Guček Puhar prek interaktivne projekcije dekonstruirala pomen človeškega dotika in empatije. Kot je povedala Mirovićeva, se Gverila tokrat seli tudi na Fužine, kjer je v manjšem obsegu v preteklosti že gostovala, tokrat v park pred Fužinskim gradom, kjer bodo meje razsvetlili tako likovni umetnik Andrej Štular kot študentje arhitekture in elektrotehnike ter naravoslovnotehniške fakultete. Svoje žarke so v tej participatorni akciji dodali tudi Fužinci, tako iz doma starejših občanov kot iz skupnostnih programov za mlade.
