Na deževni dan predogleda minulo sredo se je na odprtju slovenskega paviljona v osrednjem prizorišču bienala Arsenale trlo ljudi. Projekt Here we go again… System 317Marka Peljhana, ki sodi v dvajsetletno serijo Resolucija, je to neznansko brnečo gnečo kar dobro prenesel. Ob vhodu so se znanci pozdravljali in se prerivali naprej, na talnem mehkem kavču pa veselo debatirali. Na voljo sta bila tudi katalog in tematska številka revije Šum#11 z naslovom Hypersonic Hyperstitions. Tudi to sodelovanje s kolegi iz revije Šum, ki ga Peljhan razume kot dialog in generacijsko izmenjavo, je ena bistvenih potez njegove prakse.
Kaj storiti
V prostoru je vladala specifična modra barva sten, modrina sevajočega ekrana in modra neonska svetloba osrednjega arhitekturnega objekta. Sestavlja ga serija lamel iz pleksi stekla, ki tvorijo strukturo nadzvočnega plovila v naravni velikosti s sedežema za dve osebi. Prej kot utopičen individualen pobeg iz zmerom bolj ogrožajočega globalnega okolja objekt opozarja na distopične razmere z vse bolj očitno ekološko krizo planeta, ki jih velja premišljevati in se z njimi spopasti tukaj in zdaj. Regenerirati planet. In premisliti ključno vprašanje kaj storiti, ki že od istoimenskega romana ruskega filozofa in socialista Nikolaja Černiševskega in Leninovega političnega spisa zaposluje tudi umetnike. Kot mladostni ekolog in radioamater je Peljhan že zgodaj razvil občutljivost za stanje stvari in se zanimal za migracije in telekomunikacije ter se ob študiju gledališke režije podal v permanentno akcijo ter zasnoval konkretne in praktično izvedljive predloge, kaj lahko storimo kot posameznik in družba. S sodelavci je ustanovil umetniško organizacijo Projekt Atol in novomedijski laboratorij Ljudmila ter pri tem stavil tudi na alternativne in subverzivne rabe tehnologije, katere prepletenost z umetnostjo, znanostjo in vojsko je neizpodbitno dejstvo, ki ga je treba vzeti v zakup.
Makrolab kot referenca
Eden Peljhanovih najbolj prepoznavnih in kompleksnih projektov Makrolab je bil pred leti že postavljen na Beneškem bienalu na bližnjem otoku Campalto. Ta mobilna avtonomna raziskovalna postaja, namenjena skupnemu delu in bivanju znanstvenikov, umetnikov in aktivistov v pogojih izolacije, je bila poskus ozaveščanja o nematerialnem podatkovnem prostoru in prevajanju vojaških, državnih in ekonomskih vednosti, tehnologij in strategij v zasebno in državljansko rabo. Kot utopija z željo razumeti, kako deluje naš planet, je temeljila na neoavantgardistični umetnosti, modularni arhitekturi, visokotehnološkem inženirstvu in računalniških komunikacijskih sistemih. Nakazala je, da če si človeštvo postavlja uganke, na katere še generacije nimajo odgovora, je morda prav umetnost tista, ki poskuša misliti mogoč predlog in ga tudi materializirati.
Kako prižgati vžigalicomed orkanom
V tem okviru velja razumeti tudi tokratni projekt »Pa smo spet tu… Sistem 317«. Čeprav plovilo ni dejansko uporabno, je abstraktno, estetsko, in nas s svojo lepoto zapeljuje v podobo neskončnosti. Posveča se percepciji svetlobe in perspektivičnim poglabljanjem. Gibljiva slika na ločenem ekranu je vsakič druga, denimo poskus hipersonične izstrelitve. Tokratno umetnikovo opozarjanje na obujanje hipersonične tehnologije kot orožja množičnega uničevanja, ki ponovno predstavlja grožnjo in destruktivni potencial, se logično umešča tudi v konkreten prostor nekdanje orožarne (arzenala, zdaj razstavišča), ki je kot ena največjih svojega časa naredila Beneško republiko za pomorsko velesilo. Celoten projekt lahko vidimo kot mentalno investicijo vztrajanja ali ponavljanja, denimo v povezavi s številom 317 v naslovu, ki je referenca na vizionarski sistem tablic usode Velimirja Hlebnikova, s katerimi je dokazoval, da se zgodovina dogaja v kozmičnem ciklu.
Poveden je tudi umetnikov izhodiščni moto »Kako prižgati vžigalico med orkanom, da ti ne ugasne«. Poetično. Lepo. Kontemplativno in emotivno. Z udobnim kavčem obiskovalce povabi k postanku in počitku, k premišljevanju in pogovoru. Omogoči podaljšano trajanje kontemplacije. Peljhan pravi, da projekt reflektira in problematizira trenutno stanje. In tukaj mu lahko pritrdimo. Umetnost je oblika vednosti in ima pri tem avtonomno pozicijo. Preseči vsesplošno pomanjkanje časa s pomočjo šibke, minimalne transcendentalne geste je po Borisu Groysu način, kako se umetniki lahko upirajo destruktivnosti napredka. In te geste ni mogoče proizvesti enkrat za vselej, ampak jo je treba ponavljati znova in znova. Vsaka ponovitev pa proizvede hkrati razjasnitev in zmedo. Nestabilnost in neulovljivost. Od tod morda občutek žalosti in minevanja v abstraktni praznini prostora, ki je prav podoben tistemu v zaključnih kadrih Kubrickovega preroškega filma Odiseja 2001. Izhod ni možen.
Živeti v zanimivih časih?
Naš izstop iz Arzenalov pa je spremljala prava prizemljitev, ob kanalu zagledamo veliko zarjavelo ribiško ladjo, ki jo je tja postavil umetnik Christoph Büchel. Ladja je leta 2015 potonila na poti med Libijo in Lampeduso in v njej je umrlo okoli 1000 beguncev. Kaj storiti?
Od dogodkov ta večer velja omeniti še razpravo v makedonskem paviljonu, ki je potekala v okviru razstave Nade Prlja z naslovom Subversion to Red in pri kateri je sodeloval tudi Tevž Logar. Šest sogovorcev, med njimi tudi Chantal Mouffe, Charles Esche in Artan Sadiku, je v dokaj konfliktnem vzdušju premišljevalo strategije izstopa iz trenutnih razmer družbene prekarizacije, izkoriščanja in nasilja ter poskušalo definirati alternativne pogoje za »zanimivi čas«, v katerem živimo. S tem so se navezali na kitajski pregovor, ki je postal slogan tokratne osrednje razstave bienala pod taktirko Ralpha Rugoffa: Da bi živeli v zanimivih časih. Da »zanimivo« ni nujno pozitivno, po Kitajcih zdaj razumemo tudi drugod po svetu. Tematike, ki jih lahko izluščimo iz te obsežne razstave, so domala vse po vrsti povezane z minljivostjo, razkrojem, razčlovečenjem, iskanjem, artificielnostjo in žalostjo.
