Vprašanje, zakaj se toliko opazovalcev obvezniških trgov moti, pa ostaja. Sam bi odgovore iskal v dveh kategorijah.
Prvič, ponudba in povpraševanje. Z nastopom velike recesije pred dobrim desetletjem so se države zadolžile, da so pomagale pospešiti okrevanje in sanirati svoj finančni sistem. Da pa ne bi zmanjkalo kupcev, so v igro odkupovanja vstopile centralne banke, ki so presežek izdanih obveznic nakopičile v svojih bilancah.
Z okrevanjem ekonomij se je večina držav začela razdolževati. Nemčija je znižala svoj dolg v BDP s 85 odstotkov leta 2011 na 60 odstotkov konec leta 2018. Na drugi strani centralne banke še vedno v povprečju neto dokupujejo državne papirje. S tem pa sistemsko znižujejo obrestne mere. Še najbolj se to kaže ob objavah izjemno dobrih makroekonomskih podatkov, ki bi morali voditi v razprodajo obveznic, zahtevana donosnost pa se dvigne samo za nekaj 20 bazičnih točk. Na drugi strani pa že prvi slab podatek z neverjetno lahkoto zniža prej omenjeni dvig.
Drugič, teoretski koncept denarne politike. Vse bolj jasno postaja, da je obstoječa formula delovanja centralnih bank pod močnim pritiskom oziroma vprašanjem. Ideja dvigovati obrestne mere v dobrih časih in jih znižati v slabih je zelo dobro delovala v preteklem stoletju, a je žal v zadnjem času zadela ob zid, ki ga bo težko preplezati. Centralne banke so v zadnji krizi ostale brez pravega orožja, saj ni mogoče dvigniti obrestnih mer na ustrezno visoke ravni, da bi jih v recesiji spet lahko znižali, saj so blizu ničle.
Pogoj, ki bi moral biti izpolnjen, je, da bi v družbi sprejeli koncept negativnih obrestnih mer. Torej bi nam moralo biti povsem sprejemljivo, da nam banka z računa vzame tudi 6 odstotkov na leto. V tem primeru tudi obvezniški bik ni ogrožen še naslednje desetletje. A pojavlja se več indicev, kot so potencialni novi člani ameriške centralne banke, da se bližajo spremembe politike. Nekateri zagovarjajo tiskanje denarja za financiranje vlade, spet drugi zlati dolar. Vsaka resna razpoka kredibilnosti pa lahko bika v hipu ubije. Iz tega naslova je pragmatična zadržanost verjetno še najbolj smiselna in moj stil upravljanja.
