Kaj je bilo tistega ponedeljka, ko ste izgubili službo, za vas najtežje?

Strah in občutek nemoči sta bila v tistem trenutku izjemna in sta me nadvladala. Situacija v službi ni bila idealna, ni bilo lahko hoditi v službo, a vseeno sem jo imela. Varnost in redna plača sta mi veliko pomenili. Težko sem dojela nastalo situacijo, saj se je vse odvilo v manj kot pol ure in že sem hodila po ulici premišljujoča, kam zdaj in kako naprej. Občutki, ki so se prebujali v meni, niso dohitevali dogodkov in zavedanja vseh posledic. Strah pred neznanim je kar rasel.

Kje ste črpali energijo, našli podporo, da se postavite na noge?

Vse se začne in konča v najožjem krogu družine. Od tam izhaja vsa naša moč in nemoč pred prihodnostjo. Družina je in je bila moja velika opora. Pa tudi občutek, da v meni raste otrok, ki me potrebuje, mi je takrat dal moč, da nisem obupala. Vedela sem, da nove službe noseča ne morem iskati, saj me nihče ne bi vzel, in občutka, ko ostaneš brez prihodkov in odvisen od drugih, ni bilo lahko sprejeti. Bila sem, kot bi obstala in okamnela. A ravno ta nemočen trenutek ti da moč, da se ne predaš.

Pravijo, da se vse uspešne moške zgodbe začnejo v garažah. Kje se je začela pisati vaša?

Res je, veliko uspešnih zgodb se je začelo v garažah. Naša zgodba, zgodba treh podjetnic, pa se je začela za domačo kuhinjsko mizo. Prvo leto našega delovanja je Urša živela v Novi Gorici, Petra v Novem mestu in naša srečanja so potekala enkrat na teden za našo kuhinjsko mizo. Bilo je zelo zabavno, vsaka je prinesla svojo svežo energijo, miza je bila polna listov, hrane in idej, ki so se vrstile druga za drugo. Moja mami nas je večkrat pocartala z dobrim kosilom, punci pa sta s seboj tudi prinesli kaj okusnega. Bile smo tri mlade podjetnice, ki smo verjele, da je vse mogoče in občutek podpore in vere smo prenesle na vse okoli nas. No, ne ravno na vse, veliko ljudi se nam je smejalo, ampak zaradi naše nore prepričanosti, da zmoremo.

Na dogodek povabiti 500 podjetnic. Je bil to za prvo leto preambiciozen načrt ali vam je vseeno uspelo? Kako na prvi dogodek gledate danes?

Prvo leto smo organizirale največji dogodek ženskega podjetništva v Sloveniji, začele novo gibanje, svežo podjetniško klimo, in ustvarile popolnoma nov trg ponudbe in povpraševanja. Kjer koli smo omenile in povedale, da bomo organizirale dogodek z naslovom 500 podjetnic, so se nam smejali in postavljali vprašanja, kot je: »Ali v Sloveniji sploh obstaja 500 podjetnic?« Ni nam bilo vedno lahko, a smo se lahko oprle druga na drugo in se kaj hitro potolažile v času zavrnitev, neodgovorjenih elektronskih sporočil in posmehovanj naši ideji. Prvo leto je prišlo skoraj 300 podjetnic, obiskal nas je tudi predsednik države Borut Pahor, pristale smo na naslovnici poslovnega časopisa in opozorile nase, s tem smo presegle vsa svoja pričakovanja. Odziv je bil fantastičen.

Kakšna je bila takrat poslovna, morda tudi družbena klima do podjetnic?

V šestih letih smo skupaj rasle in se razvijale tako me tri kot vse podjetnice v Sloveniji in onkraj naših meja. Spomnim se začetkov, ko nismo znale mrežiti, predstaviti, kaj delamo, in prodati lastnih storitev, kot bi čakale, da to stori nekdo namesto nas. Na naši spletni strani smo predstavljale udeleženke dogodka in ti opisi so bili skopi, danes so obogateni in branja vredni. Danes je vse drugače, podjetnice so veliko bolj pogumne in drzne, združujejo se in si pomagajo med seboj. Zdaj že tretje leto poteka izbor najuspešnejše podjetnice v kategoriji mikro in malih podjetij (s.p. in d. o.o.). Leta 2017 je naziv prejela Erika Kostanjšek (Podjetje e3plus), lani Vesna Mirt (Vesna Mirt, s.p.), v kategoriji d.o.o. Ema Pogačar (Conditus, d.o.o.), na letošnjem dogodku pa sta slavili Ksenija Povše, SKI&SEA, d.o.o. in Alenka Jež, Pekarna Ježek.

So se podjetnice med seboj povezovale, iskale poslovne interese?

Vseskozi nas je povezoval slogan »Ker verjamemo v moč povezovanja«. Nismo se povezovale zgolj v Sloveniji, ampak tudi s podjetnicami iz Avstrije, Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine. Z nami so se povezala tudi vsa društva, zavodi in podjetja, ki so kakor koli delovali v ženskem podjetništvu. Končno smo bile vse pod eno streho, se podprle in iskale poslovne priložnosti. Drugi dogodki v tem času niso ponujali ugodne, dostopne kotizacije, predstavitve na spletnih straneh in našega osebnega sprejema, Organizirale smo tudi mreženja in povezovanje s podjetnicami v Celovcu in Zagrebu, kar je prav tako prineslo nove posle.

Je bila odločitev, da po šestih letih prodate blagovno znamko, težka? Kakšen je bil občutek letos, ko ste bili na dogodek povabljeni kot gostja?

Iz ideje in sanj smo ustvarile dogodek, ki se je prelevil v najbolj prepoznavno blagovno znamko in podjetje. Želele smo si nadgradnje in svežine vsaka na svojem področju, tako odločitev ni bila tako težka, je šlo pa za proces, iz katerega smo se veliko naučile. Ko smo enkrat položile vse številke in dejstva na mizo, smo se šele zavedale, kaj smo ustvarile. Letos sem prav ponosno sedela v drugi vrsti, veliko bolj sproščena in predvsem naspana. Nova ekipa zagotovo ni imela lahkega dela, je pa vse izpeljala brezhibno. Letos je bil spet prisoten predsednik Pahor, ki je v nagovoru povedal: »Počasi se bližate 10. obletnici in mislim, da si vaše delo in vztrajnost zaslužita spoštovanje, moje in naše države, in zato vas ob vašem jubileju vabim v predsedniško palačo.« No, tokrat me je pa malo stisnilo. Dogodek 500 podjetnic nima konkurence in je še nekaj časa ne bo imel.

Na kakšen način se je vzporedno razvijala vaša poslovna pot?

Projekt 500 podjetnic nas je veliko naučil, izuril, odprl veliko novih priložnosti in stikov. Veliko podjetniških zgodb in delo s podjetnicami so pustili pečat in danes zaradi tega delam drugače. Upam si biti jaz, saj je zelo pomembno, kakšen človek postaneš in ostaneš na tej poslovni in osebni poti. Največ mi pomeni, da sem lahko samosvoja, se hitro odločam, sprejemam odločitve in ustvarjam nove poslovne priložnosti. Imam res veliko znanja in izkušenj, ni več strahu pred neznanim.

Uspešna je tudi vaša zgodba Business Café Slovenija. Kaj je bil povod za tovrstna druženja?

Dogodek sem zasledila na youtubu, potekal je v Zagrebu. Niti sanjalo se mi ni, da bi lahko enako počela v Sloveniji. Na priporočilo Ivane Matić iz Women in Adria ter Helene Kodrič Mori me je lastnica licence Kristina Ercegović v nedeljo zvečer poklicala in povabila na sestanek. Že v ponedeljek zjutraj ob 9. uri sva se srečali in vprašala me je, ali bi vodila dogodke Business Café v Sloveniji. Očitno je bila moja želja poslana v vesolje in nazaj, tako sem se v minuti odločila za nakup licence. Dogodki Business Café potekajo v petih državah, doslej je bilo izvedenih prek 200 dogodkov, podeljenih več kot 700 uspešnih podjetniških zgodb in zabeleženih več kot 15.000 obiskovalcev dogodka. Ravno predzadnji dan v maju organiziram in praznujem tretje leto delovanja Business Caféja v Sloveniji, z nami bodo vsi dosedanji govorci in govorili bomo o novih začetkih ali drugi priložnosti v življenju.

Kdo so gostje, ki jih vabite, in kakšen je odziv na druženja?

Gostovanja na Business Caféju se ne da kupiti, čeprav včasih obstajajo pritiski v tej smeri. Goste izbiram sama, to so uspešni podjetniki in podjetnice, ki so uspeli na pošten način in imajo neverjetno navdihujoče zgodbe. Ljudi navdihujemo, izobražujemo in spodbujamo k osebnemu in podjetniškemu razvoju. In rezultati? Številni obiskovalci nam poročajo, kako so na dogodku našli poslovnega partnerja, dobili nove ideje, navdih, investitorje za svoje podvige, zaposlene… In najpomembnejše: spoznali so nove prijatelje. Moramo se zavedati, da vsi hodimo po enaki podjetniški poti in da na tej poti nismo sami. Oktobra 2018 sem organizirala tudi dogodek za gluhe podjetnike na temo trženja in odziv je bil fenomenalen. Rada ustvarjam in spreminjam svet.

Ves čas se pogovarjava samo o lepih, spodbudnih zgodbah, uspešnih projektih… Kaj pa težji del? Kako na koncu koncev merite svoj uspeh?

Nikoli ni samo lepo in uspešno. Vsak projekt terja svoj davek. Včasih se mi gostje ne odzovejo, nekateri se včasih posmehujejo, določeni pridejo na dogodek in raziskujejo, ga pozneje javno kritizirajo ter kopirajo koncept in način mojega dela. Veliko je izzivov, s katerimi se vsakodnevno spopadam, a vse to je del posla, vzponov, padcev in uspehov. Mislim, da nikomur ni lahko, in če me danes vprašate, ali sem uspela, po resnici povedano, ne vem. Vem pa, da sem srečna, osrečujem svojo družino, ustvarjam nove priložnosti, ljudje se zaradi mene povezujejo, družijo, ustvarjajo nove posle in so bolj pogumni ter vztrajni. Ja, mogoče je pa to moj uspeh.

Lahko bi rekli, da imate zdaj celo več služb, a vam, kot radi poveste, ostane dovolj časa za družino.

Res imam več služb. Organiziram dogodke, razvijam nove blagovne znamke in zgodbe podjetnikov, na prostorih nekdanje Jugoslavije veliko predavam in delujem v sklopu društva Strong Women Strong Society, obožujem grajenje trženjskih kampanj, organiziram poslovna svetovanja, vodim delavnice in vse to počnem z veliko mero ljubezni. A moja prva velika ljubezen je družina, ki ji posvetim več časa kot delu, in to se mi vsakodnevno kaže kot naložba. Verjetno se sprašujete, kako. Sem mama 18. letni Tanji in petletnem Tianu, ki imata različna pričakovanja in interese, zato je včasih izziv združiti vse, a vidim, da postajata oziroma sta dva zelo samostojna otroka, ki se v različnih okoliščinah znajdeta in takrat vidim, da se je moja časovna in pedagoška naložba že petkratno povrnila.

Vsak dan kuhate za družino?

Imamo neko nepisano pravilo, da se po vrtcu, šoli in službi vsi dobimo doma. Otroka ponavadi sedita na pultu in pomagata, mlajši pripravi mizo, mož pa po kosilu pohvali, da je bilo vse zelo okusno. In potem zopet vsak po svojih obveznostih. Včasih enostavno ni časa za kuhanje in je na mizi lahko pica ali pašteta, pomembno nam je, da se usedemo skupaj in podružimo, povemo, kaj smo doživeli in kakšni so naši načrti. Z možem v maju praznujeva 10. obletnico koruzništva in 10. obletnico poroke, v tem času je bila kava enkrat slana in kosilo enkrat zažgano. Včasih sva s partnerjem več kuhala skupaj, a odkar smo se preselili, pravi, da se ne znajde v moji veliki kuhinji. Od selitve so minila že tri leta. (smeh)