To terja od državne politike, neposredno od predsednika vlade in vseh strank koalicije, takojšnje ukrepanje, in sicer tako, da bo to ustrezalo vojnim razmeram. Kar pomeni, da pošten in odgovoren dialog z vodstvi sindikalnega boja ni več mogoč, temveč mora država delovati kot demokratična oblast, ki zastopa in ščiti vse državljane.
Seveda ne pozivam na borbo do bridkega konca, temveč bi se morala država obrniti na tiste izvajalce zdravstvenega varstva, teh je nedvomno večina, ki se tudi zavedajo stanja in zastopajo vrednote, strokovne, družbene in politične, brez katerih zdravstvo ne more imeti odgovornega mesta v družbi.
Državna oblast pa mora tudi v teh aktivnostih delovati tako, da bo imela pred seboj celovito vizijo zdravstvenega sistema. Vse dosedanje vlade, vključno s sedanjo, funkcionirajo po reaktivnem principu, parcialno, in zato so pri ščitenju in zastopanju državljanov popolnoma neuspešne. Državna oblast je odpovedala na celi črti.
Ob tem je na mestu vprašanje, ali ni tudi za tako aktivnost države prepozno, saj že sedaj sedem od desetih zdravnikov dela kot privatniki, v raznih organizacijskih oblikah; od pravega privatnika do tistega s podjemnimi pogodbami.
Državna oblast mora državljanom to jasno povedati. Potem res ni druge rešitve kot v celoti privatizirati zdravstvo in obenem vzpostaviti take državne mehanizme, ki bodo kar najbolj ščitili državljane. Najslabše je sedanje stanje, ko je javno zdravstvo molzna krava za vse privatizirane oblike, državljani pa so nezaščiteni in podvrženi divjemu trgu. Na primer: tudi takrat, ko se zdravstvo izvaja v zasebnem sektorju, mora država zavarovati državljane tako, da ureja menjavo dela; to je, da določa ceno teh storitev v višini cene javnega zdravstva. Nazorno povedano to pomeni, da morajo veljati cene pri zasebnikih v taki višini, ki jih sicer določa ZZZS. To pomeni, da bi država morala zaščititi državljane tudi takrat, ko ti kupujemo javne zdravstvene storitve na trgu, ker nimamo drugih možnosti.
Seveda bi bilo glede na ustavno določilo, da je država socialna, prav, da država prek davkov in prispevkov v celoti pokriva vse zdravstvene storitve brez čakalnih vrst. Ni res, da si takega stroška država ne bi mogla privoščiti. Sedanja struktura sredstev za zdravstveno varstvo je približno taka, da okoli tri milijarde pokriva država prek solidarnega načina, za približno 1 milijardo, tj. približno 30 odstotkov, pa je že sedaj zasebnih sredstev. Delež zasebnih sredstev je brez vsakršnega dvoma pri nas najvišji v EU – ta znaša v EU 15 odstotkov. Torej je pot razvoja pri nas jasna; zasebna sredstva bo treba v prihodnje razpoloviti, bistveno pa povečati javno financiranje.
Ocenjujem, da bi moral biti celoten znesek za javno zdravstvo skupno okoli štiri milijarde, kar bi znašalo približno 10 odstotkov celotnega BDP. Seveda so vse ocene približne, vendar toliko točne, da se ne izgubi smisel povedanega.
Če se bo oblast odločila za javno zdravstvo, bo morala odpraviti vse organizacijske oblike tako imenovanih dvoživk. Javnozdravstveni sistem bi moral biti edino mesto za strokovno in materialno satisfakcijo zdravnikov. Tako imenovane podjemne pogodbe bi smelo uporabljati le približno pet odstotkov zdravnikov, tistih z maksimalnimi strokovnimi referencami. Tudi v teh primerih bi šlo za popolnoma navadne pogodbe.
Ta članek sem napisal kot odgovoren državljan, ki še ni v celoti privatiziran, da bi se brigal le za lastno zdravje in svoj žep.
Mag. Janez Tršan, Ljubljana
