Vrednotenje lenobe je zgodovinsko zavzemalo različne interpretacije. V antiki je za družbeni vrh veljala za plemenito, v srednjem veku so jo tolerirali, protestantizem in nova delovna etika pa sta v 16. in 17. stoletju delo postavila na piedestal in omogočila poln razvoj kapitalizma. Odtlej je legitimnost lenobe močno vprašljiva.
Delo kot neumnost
Tematiko lenobe v umetnosti so odpirali mnogi umetniki, med drugim Marina Abramović. Leta 1976 jo je odmevno prikazal pionir hrvaške neoavantgarde Mladen Stilinović z razstavo fotografij, na katerih spi in lenari. Z razstavo Umetnik na delu je opozarjal na umetnikovo delo, ki je bilo takrat (in danes še bolj) razumljeno kot nekoristno in parazitsko. Stilinović, ki je kasneje žel svetovno slavo, je v začetku devetdesetih objavil besedilo Hvalnica lenobi, v katerem je trdil, da umetnost na Zahodu ne obstaja, ker zahodni umetniki ne morejo biti leni; zakonitosti produkcijskih razmer namreč neodvisno ustvarjanje estetskih vrednost onemogočajo. Stilinović je svoje navdihe črpal pri ruskem slikarju Kazimirju Maleviču, ki je v eseju Lenoba – prava resnica človeštva naznanil da »boj kapitalističnega proti nekapitalističnemu sistemu obstaja zato, ker bodo, ko bo prišlo do zmage nekapitalističnega sistema, v delu vsi enaki, tedaj pa bo razred kapitalistov izgubil svoje zadovoljstvo v lenosti«. Stilinović se je seveda opiral na Marcela Duchampa, »očeta« readymada, ki nikoli ni skrival, da je srečnež, ki mu v življenju za preživetje ni bilo treba delati. Bil je mnenja, da je tako delo neumno.
Ritual oskubljanja
Da je 29-letni igralec Stane Tomazin, član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, v času od 28. aprila do 1. maja imel v mislih omenjene, je bilo jasno, še preden je obiskovalec stopil na prizorišče. Na vratih sobe, v kateri je pokrit in odet v plenice lenaril, je visel napis: »Tišina, prosim! Umetnik na počitku.« Performans je bil skoraj ves čas odprt za javnost, soba na Rimski se je z obiskovalci nenehno polnila in praznila, na sklepnem dejanju pa nas je bilo približno za en gimnazijski razred. Publiko je sprejemala Vera Tomazin, performerjeva mama, ki je, čeprav je delala ravno nasprotno od svojega sina – bila je aktivna, ležečega je oskrbovala z vodo, ga hranila s skromno količino prepečencev ter ga previjala –, zavzemala ključno mesto. Kar poleg bežnih sugestij na ojdipovsko navezo potrjuje, da lenoba rabi podporo. Ko se ta rojeva, mora nekdo zanjo skrbeti, jo negovati, kasneje, ko se razvija, je zanjo nujna še širša družbena potrditev.
Tridnevna manifestacija je bila eksperiment: kako se je počutil obiskovalec, ki je stopil v sobo, kjer je ležal dolgolas in bradat performer, skoraj popolnoma nepremičen, dremav, delno prisoten in len? Počutil se je nelagodno: pravila v tej komunikacijski situaciji so bila za performerja jasna, za obiskovalca ne. Zato je bilo večini ob pogledu na nekoga, ki je v zatohli sobi deloval na pol mrtev, neprijetno. Ljudje so se tako odločali nekaj početi. Tipičen obiskovalec je sceno fotografiral za instagram ali pa se s sosedom pogovarjajo o vremenu, bolj pogumni so umetniku brali, peli ali ga humoristično animirali. Nekateri so se celo odločili, da mu v jutranjih urah v sobo pripeljejo glasbeno skupino. Na praznik dela, zopet opoldne, sta k Tomazinu pristopila njegova brata in ga položila na tla, kjer je mama začela ritual »očiščevanja«. Pri tem so ji drugi pomagali, lenuhu so postrigli lase in brado ter ga v kopalni kadi pošteno okopali. Za konec so umetnika še oblekli. Ko je bila torej umazanija odstranjena, se je performans lahko zaključil. Gledalcu pa ni bilo toliko težko zdržati neprezračenega prostora in polnih plastenk urina. Težko je bilo, ker ne znamo biti več pri miru. Eksperiment je pokazal rezultate: lenobo težko prenašamo, ker smo do nje izgubili pravico.
