Velika baletna umetnika Pino in Pia Mlakar sta si v 50. letih prejšnjega stoletja na bregu reke Krke v Novem mestu postavila leseno, s slamo krito hišico, ki je postala »baletna domačija«, v kateri naj bi se – tako kot v njuni umetnosti – življenje in ples zlivala v eno. Zamislila sta si namreč kraj, kjer bi lahko plesalci v miru prebivali, vadili in razmišljali o baletni umetnosti. »Domačijo sta postavila v Novem mestu zato, ker je na sredini med Ljubljano in Zagrebom, kajti želela sta si združevati baletne energije teh dveh mest,« pojasnjuje Vojko Vidmar, nekdanji solist ljubljanskega baletnega ansambla, ki je večkrat bival v njej. Negotovi usodi domačije, ki že dolgo sameva, pa čeprav je nekakšen simbol predanega ustvarjanja zakoncev Mlakar, je Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) nedavno namenilo tudi okroglo mizo.
»Mineva 65 let, odkar smo nekateri plesalci pomagali pri gradnji in urejanju te pravljične hišice,« se je ob tej priložnosti spominjal nekdanji baletni solist in koreograf Janez Mejač. »Pino in Pia Mlakar sta bila nam baletnikom res kot oče in mama. Ko smo se dobre volje vračali iz Novega mesta, nas je Pino čakal na pragu; in spomnim se, kako nam je rekel, da bomo spali v sobi, kjer so na stropu grče v obliki Velikega voza.« Po njegovem mnenju bi bilo treba iz domačije narediti baletni spomenik, kakršnega še nimamo. »Prebuditi bi bilo treba spečo Trnuljčico, toda kdo bo ta, ki jo bo poljubil?«
Oaza miru in lepote
Pino in Pia Mlakar sta travnik ob Krki kupila z denarjem, ki sta ga zaslužila z baletom Vrag na vasi, eno od njunih najuspešnejših uprizoritev (krstna izvedba je bila leta 1935 v Zürichu, prvo samostojno slovensko postavitev pa je doživel po drugi svetovni vojni). Na njem je zrasla hiška, poimenovana Pas de deux (Korak v dvoje). »To je bila prava oaza miru, ki se je naselil v vsakogar, ki je prišel tja,« poudarja muzikologinja Danica Dolinar, ki je bila pogosto gostja domačije in o njej posnela tudi več televizijskih oddaj. »Kajti zakonca Mlakar nista bila le velika umetnika, temveč tudi čudovita človeka.«
»Neverjetno je, kaj vse skriva ta na zunaj skromna stavba,« pristavlja Judita Podgornik Zaletelj iz Zavoda za kulturno dediščino Novo mesto. Že leta 1995 je prišla prva pobuda, da bi se jo razglasilo za kulturno dediščino; danes je to kulturni spomenik lokalnega pomena. Vendar pa so razmere vsaj v tem trenutku daleč od tega, da bi lahko zaživela za javnost kot muzej ali razstavno prizorišče. »Že dolgo spremljam klavrno stanje domačije; v Novem mestu se z njo nihče ne ukvarja, nekako je padla v pozabo, mnogi prebivalci ne vedo več niti, kdo sta bila Pia in Pino Mlakar,« opozarja Luka Rems iz Društva Novo mesto. »Marsikomu pa je nerodno omenjati domačijo tudi zato, ker sta bila leta 1969 zakonca Mlakar v resnici razlaščena.« Njuno parcelo, kjer stoji domačija, so namreč oblasti namenile potrebam tovarne Krka; na delu travnika je zraslo parkirišče za zaposlene.
Neprimerna za obiske
Tako je lastnik hišice danes Krka, katere upravna stavba stoji v neposredni bližini. Podjetje po besedah Vojka Vidmarja sicer zgledno skrbi za domačijo, pred časom so jo prekrili tudi z novo slamnato streho, z Društvom baletnih umetnikov Slovenije so v rednih stikih in hkrati nadvse naklonjeni zamislim, da bi jo napolnili z neko vsebino. Toda hiša bi bila pred tem potrebna temeljite prenove. »Stavba sicer ni v tako slabem stanju, sploh osrednji prostor s pečjo je dobro ohranjen,« pravi Vidmar. »Je pa res, da je napeljava dotrajana, zato so zaradi nevarnosti požara že pred nekaj časa odklopili elektriko, balkoni so statično neustrezni, v zgornjem nadstropju, kjer je bil studio, pa je lahko največ dvajset oseb hkrati. Če bi hoteli v domačiji urediti muzej, bi morali vgraditi vsaj še ogrevanje in klimatske naprave.«
Ker hiša ne prenese večje množice ljudi in tudi sicer ni povsem varna, je trenutno na voljo le za vnaprej najavljene in organizirane oglede, načelno pa so v Krki odprti tudi za možnost, da bi bila domačija za morebitne obiskovalce odprta enkrat na teden. Toda za ohranjanje spomina na zakonca Mlakar in njuno vlogo v zgodovini slovenske umetnosti bi bilo potrebno več. »V domačiji bi morala biti postavljena stalna razstava, ki bi bila odprta ves čas,« je prepričan Rems. »Morda bi lahko poleti na vrtu predvajali filme ali pripravili kakšen koncert,« pa razmišlja Judita Podgornik Zaletelj. »Tako obiskovalcem ne bi bilo treba hoditi v hišo, toda s tovrstnimi dogodki bi spomin na zakonca Mlakar vrnili v zavest domačinov.« V Novem mestu naj bi sicer v prihodnosti poimenovali ulico po Pinu in Pii Mlakar ter postavili njun kip, je še dodala.
