Vstopil sem v stanovanje in se sezul. Vrnil sem se domov iz šole, in ko sem odprl kuhinjska vrata, sem za mizo zagledal nova obraza. Oglasil se je oče z besedami: »Tole sta Mate in Jadranka. Pozdravi ju.« Pozdravil sem ju, in medtem ko je mama pripravljala kosilo, se je razvil pogovor, iz katerega sem izvedel, da Mate Jurić dela z očetom v železarni. Bil je po poreklu iz vasi v Bosni, ki je samo nekaj kilometrov oddaljena od vasi, od koder je moj oče, in na Jesenice se je priselil šele pred kratkim. Bil je visok, mnogo mlajši od očeta, vendar se je iz njunega pogovora čutilo, da se odlično razumeta. Mate je v mojem očetu videl starejšega brata, ki ga je kot novinca usmerjal v železarni in ga opozarjal na potencialne nevarnosti. V obratu, kjer je nevarnost prežala na vsakem koraku, je samo brezpogojna solidarnost zagotavljala čim manjše število poškodb. Oče je novemu prijatelju tudi ponosno pokazal nov televizor, ki je imel zaslon v barvah. Rekel mu je, da zdaj veliko raje gleda filme, saj je zaslon popolnoma drugačen. Dolga leta smo namreč gledali črno-belo sliko in barvna nadgradnja je bila za nas resnično revolucionarna novost.
Jadranka je bila po drugi strani veselo dekle iz Hrvaške. Bila sta simpatičen par in kmalu smo postali dobri prijatelji. Redno smo se obiskovali, še večjo pozornost...
