To pa ne pomeni, da komplementaren odprt stadion v merilu dnevnih bodisi profesionalnih bodisi rekreativnih uporabnikov in občanov ni potreben in da ga lahko enostavno pozabimo. Vedno odprt in vsem dosegljiv stadion je prav tako potreben in zaželen kot mestni park ali mestno kopališče. Če gre ob tem za zaščiteno arhitektonsko mojstrovino, je ureditev tega prostora toliko bolj nujna in potrebna.
Lastništvo neke nepremičnine ne prinaša le ugodja in dobičkov, ampak tudi dolžna ravnanja. Tako kot ne moreš biti lastnik stavbe, ceste, mostu … ki ogroža uporabnike, tudi ne moreš biti lastnik spomeniško zaščitenega objekta, ki predstavlja večplastni javni interes, in ga pustiti propadati. Več kot očitno je, da so sedanji lastniki nesposobni upravljati to svoje premoženje, saj ga pustijo propadati in je zaradi njih nedostopno zainteresirani javnosti.
Poleg nedostojnega odnosa do nacionalnega spomenika je logično sklepati, da imajo lastniki tudi negativen odnos do nogometa, ki je še pred kratkim tam domoval in ki mu je bil stadion prvenstveno namenjen.
Ravno zato, da bi se obranil javni interes pred interesi posameznih neprimernih lastnikov kulturne in naravne dediščine, obstajajo javne institucije, ki bi morale opraviti svoje delo in zagotoviti nemoteno uporabo stadiona ter primerno spomeniškovarstveno vzdrževanje. Tega dela niso opravile, saj je stadion že desetletje talec lastnikov, ki hočejo mimo javnega interesa na tem mestu realizirati poslovni projekt, katerega glavni namen so nepremičninski dobički, in mimogrede bi na ta projekt prilepili še stari stadion v novi, neprimerni podobi.
Javne službe bi morale takoj jasno in glasno povedati, da projekt, kot je trenutno zamišljen, tja nikakor ne sodi in nima tam kaj iskati. Stroka je zavzela takšno enotno mnenje, in če je potrebno še mnenje občanov in uporabnikov, ga ne bo težko dobiti, le vprašati jih je treba. Morda bi v nekem drugem okolju tak projekt bil še kako zaželen in primeren, vendar pa v predlaganem obsegu in prostoru niti urbanistično niti programsko niti glede merila ni primeren in tega dejstva niti minister za gospodarstvo niti nova zakonodaja ne moreta spremeniti.
Poleg urbanistov svojega dela nista opravila niti regionalni niti državni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki bi morala od lastnika takoj zahtevati primerno vzdrževanje in obratovanje kompleksa. V izvorni podobi seveda. Bo kdo prevzel odgovornost?
Ni pa to edini javni projekt, ki stoji na mestu zaradi javno-zasebnega partnerstva, ki se iz dobre ideje o sodelovanju zasebnega in javnega spreminja v zasebno zasebno-javno partnerstvo. To pomeni, da partnerstvo deluje le v primeru velikih poslov zasebnega naložbenika, ki ob svojih velikih dobičkih za zraven uredi še kaj malega za javni del, ki mu je te dobičke sploh omogočil. Enako je namreč z avtobusno in železniško postajo v Ljubljani, ki čakata na velik biznis v svoji bližini, zato da bi uredili tudi obe postaji, ki kaj posebnega sploh ne potrebujeta, da bi ju približali današnjemu času. Ker sta obe prav tako ujetnici zasebno zasebnega in tudi malo javnega partnerstva, ki sicer ne deluje iz drugih razlogov kot posel pri stadionu, ostajata enaki, kot sta bili po drugi svetovni vojni.
mag. Bojko Jerman, u. d. i. a., Dolsko
