Idealno bi bilo, če bi imeli zadostno število visoko strokovnih, etičnih, socialno usmerjenih zdravnikov, ki bi imeli pri svojem delu vedno toliko časa, kot ga bolnik in njegova bolezen potrebujeta. Realnost pa ni taka. Lahko iščemo krivce in se sprašujemo: Kdo je odgovoren, da je zdravnikov premalo? Kdo je odgovoren za njihovo preobremenjenost? Kdo je odgovoren, da niso plačani glede na obremenjenost in prizadevnost? Kdo je odgovoren za razgradnjo javnega zdravstva? Kdo je odgovoren, da lahko zdravniki na račun bolnikov kujejo dobičke in z dobički zadovoljujejo svoje potrebe? Prebivalstvo gotovo ni odgovorno za staranje in obolevnost in za to, da ima zaradi tega večjo potrebo po medicinski obravnavi. (Z majhno pripombo: tudi sami smo odgovorni za zdrav način življenja.)
Če iščemo krivce, jih hitro najdemo pri komercialnih zdravstvenih zavarovalnicah, ki se napajajo z javnim denarjem, pri ZZZS, ki že desetletje ni opravila svoje naložene naloge (primernejši sistem financiranja). Najdemo jih v zdravniških sindikalnih organizacijah, ki se bolj kot za boljše pogoje dela sebično bojujejo za vedno višje plače in spodbujajo privatizacijo. Kriva je zdravniška zbornica, ki v preteklosti ni poskrbela za zadostno število študentov medicine in specializantov. Politika na zdravstvenem področju ni imela izdelanih načrtov in ciljev (kot tudi na drugih področjih ne), z vsakim ministrom za zdravje je začenjala znova, izgubljala se je v raznih študijah in statistikah, ki so ostale same sebi namen, se podrejala lobijem, na koncu pa predala štafetno palico volilnih obljub novi vladi. Sokrivi smo prav tako vsi, ki smo tako stanje molče dopuščali (zdravniki, novinarji, državljani). Piko na i pa je dodalo ustavno sodišče.
A zdaj ni več časa, da bi se ukvarjali s preteklostjo in krivci. Predsednik vlade, vedno kritizirate pretirano besedičenje in radi poudarjate »akcijo«. Gospod Šarec, zdaj se izkažite in se dokažite. Ukrepajte! Kaj boste storili v primeru ZD Kranj, da boste prekinili »vojne razmere« in preprečili, da bi pacienti ostajali brez zdravnikov? Bi boljši pogoji dela zadostovali, da bi se zdravniki vrnili v službo? To bi bil tudi test zanje. Pokazal bi, ali so res talci neurejenih razmer. Ali pa bi pokazal, da smo, nasprotno, mi talci njihovega izsiljevanja za višje dohodke? (Upam, da ne.) Potem bodo po koncu odpovednega roka ponudili možnost vrnitve v programe javnega zdravstva kot zasebniki (podjemne pogodbe, koncesije). Zgledi vlečejo: če je stiska dovolj velika, sprejmemo vse. (Na otroški srčni kirurgiji smo privolili v nespodobno visoke plače tujih zdravnikov.) Bi zaradi stiske v ZD Kranj sprejeli »zasebno ponudbo«? Upam, gospod premier, da se zavedate, kaj bi lahko to pomenilo. Učinek domin. Kdaj bomo dobili vaš »odgovor«? Mudi se!
(Nekaterim) zdravnikom pa bi rada prišepnila: študij medicine, ki je res dolg, če štejem še specializacijo, ni samo naš vloženi napor. Je tudi darilo naše socialne države, darilo vseh državljanov, da zastonj pridemo do zaželenega poklica. Ali ni potem prava vrednota to, da zagotavljamo svoje storitve vsem ljudem v enaki meri, in ne naš dobiček?
Polona Jamnik, Bled
