Gospa, ki je verjetno doživela možgansko kap, se je psičke tako razveselila, da ji jo je Slavica položila v naročje. Kmalu zatem sta se Slavica in Diva udeležili testiranja o primernosti za terapevtskega psa v Slovenskem društvu za terapije s pomočjo psov Tačke pomagačke, ga uspešno prestali, in se izšolali za terapevtski par.
Danes teče že sedmo leto, odkar sta z Divo stopili na terapevtsko pot, Slavica pa že tretji mandat predseduje Tačkam pomagačkam. Terapijo s pomočjo psov v nekaterih evropskih državah in v Ameriki poznajo že okoli 50 let, v Sloveniji pa so bili zaradi nezaupanja tako laične kot strokovne javnosti začetki zelo negotovi, pravi Slavica. Z leti, predvsem pa z vztrajnim delom v različnih ustanovah, je njihovo delo postalo priznano; Ministrstvo za zdravje jim je pred štirimi leti podelilo tudi status delovanja v javnem interesu na področju zdravstvenega varstva. »Postalo je jasno, da so terapije s pomočjo psov v znatno oporo in motivacijo pri rehabilitaciji, izboljšanju zdravja in počutja osebam s posebnimi potrebami, poškodovancem, bolnikom in starejšim osebam, pa tudi zdravim otrokom.«
Trenutno je v društvu 68 terapevtskih in 23 pripravniških parov – vodnik in pes postaneta terapevtski par, ko uspešno končata 25-urno usposabljanje v ustanovah pod budnim očesom mentorja ter opravita izpit – terapije pa trenutno izvajajo v 126 ustanovah po Sloveniji, vedno le na povabilo. Vsi člani društva so prostovoljci. Slavica je upokojenka, sicer pa so člani različnih poklicev in izobrazb, stari vse od 21 do 80 let.
Več kot polovica terapevtskih parov je opravila izpit za pridobitev ameriške licence R.E.A.D. (Reading Education Assistance Dogs) za opravljanje programa, ki otrokom, pa tudi odraslim, pomaga izboljšati bralne in komunikacijske veščine. Program so v Društvu Tačke pomagačke poimenovali Beremo s tačkami. »Otroci berejo našim kužkom, ti pa jih poslušajo. Ko se zmotijo, jih nikoli ne kritiziramo, vendar jih prosimo, ali lahko ponovijo, saj kužek ni prav dobro razumel. Ob prisotnosti psov so bralci sproščeni, posledično pa so tudi rezultati boljši,« pojasni Slavica. Podobno velja za delo s starejšimi, ki imajo težave pri gibanju. »Če jih fizioterapevt prosi, naj iztegnejo in razgibajo roko, bodo to storili pod napetostjo, v krču. Ko pa jih prosimo, naj pobožajo ali počešejo psa, bodo ta isti gib storili z veseljem in mnogo lažje, saj bodo pri tem sproščeni.«
Slavica pravi, da je pozitivne učinke prisotnosti psa na terapijah, pa tudi nasploh, težko ubesediti. »Ko me vprašajo, kaj na terapijah pravzaprav počne pes, odgovorim: vse in nič. Že zgolj prisotnost psa je dovolj, da se ljudje obnašamo drugače. Fizioterapija je na primer mnogo bolj zanimiva in vzpodbudna – ljudje si rečejo, če lahko pes dvigne tačko, lahko tudi jaz dvignem roko; če je pes prišel do mene in si želi, da ga pobožam, bom to storil/a, ker mi je to v užitek. Mi pravimo, da so psi posebne vrste čudeži in edino zdravilo brez stranskih učinkov. Če človek vzame pomirjevalo, bo tesnoba ali bolečina morda popustila, vendar se njegovo razpoloženje ne bo spremenilo. V prisotnosti psa pa se razpoloženje izboljša, obrazi ljudi hitro postanejo vedri in nasmejani.«
