Društvo Tačke pomagačke terapevtsko delo s pomočjo psov opravlja v okoli 130 različnih ustanovah po vsej Sloveniji. V bolnišnicah, zavodih, domovih za starejše, šolah in vrtcih ugotavljajo, da lahko psi odločilno pripomorejo k napredku posameznikov. Da prisotnost psa dene dobro bolnim in zdravim, mladim in starejšim, pa potrjujejo tudi znanstvene raziskave. Predsednica prostovoljnega društva Slavica Mrkun je povezovalni člen 68 terapevtskih parov, ki jih ne tvori le pestrost pasem, pač pa tudi pestrost ljudi. »Stari smo od 23 do 80 let, prihajamo z različnih koncev Slovenije, imamo različne izobrazbe, različne življenjske zgodbe, druži pa nas veselje do tega dela in nenehno čudenje nad učinki, ki jih imajo kosmatinci na ljudi. Zase lahko rečem, da dalj ko sem v društvu, manj znam razložiti, kako vse skupaj deluje in zakaj se ljudje tako dobro odzivajo na pse, kot se. Vem pa, da dosegamo čudovite rezultate,« je dejala.
Srečanje, ki je začrtalo poslanstvo
Slavica si je šele po upokojitvi priskrbela prvo psičko in takrat se ji ni niti sanjalo, da bosta nosili modro uniformo Tačk pomagačk. K temu ju je spodbudil dogodek, ko sta pred domom starostnikov v Logatcu srečali gospo na invalidskem vozičku, ki zaradi posledic možganske kapi ni govorila, njene oči pa so bile uperjene v psičko. »Vprašala sem jo, ali si želi imeti Divo v naročju, in pokimala je. Božala jo je, ljubkovala in bila vsa vzhičena. Ko smo se poslovili, se mi je solzna zahvaljevala in še danes dobim tudi sama solzne oči, ko se spomnim tega dne. Takrat se mi je prvič utrnilo, da bi bila lahko Diva primerna za terapevtskega psa,« je povedala o srečanju pred leti. Z Divo sta terapevtski par že sedmo leto, predsednica društva pa je tretji mandat.
Kuža deluje drugače kot pomirjevalo
Kužki razveseljujejo in opogumljajo, uspešno premostijo zadrege in pripomorejo k sproščenemu vzdušju. V ustanovah, kjer življenje pogosto teče monotono, kjer je vsak dan enak drugemu, prinašajo življenje in igrivost. Ljudje, ki so depresivni, apatični in vdani v usodo, se nasmehnejo, ko se kuža odzove na njihov »pridi« ali »sedi«. To jim daje samozavest in, kar je najpomembneje, spremeni njihovo psihično stanje. »Če je človek depresiven, mu lahko damo pomirjevalo, tesnobe takrat res ni več, vendar se razpoloženje ne spremeni na bolje. Kuža pa doseže prav to in zato pravimo, da zdravi in pomaga že zgolj s svojo prisotnostjo,« je povedala Slavica Mrkun.
Ko se ne ukvarjamo s pričakovanji, telo zmore več
Sogovornica je navedla še primerjavo med fizioterapijo in terapijo s pomočjo psov. Če fizioterapevt naroči pacientu, ki ima okvaro roke, deset zaporednih dvigov roke, se ta nenehno zaveda svojih zdravstvenih težav. »Če pa naročimo božanje terapevtskega psa nekajkrat od glave do repa, je pa to čisto nekaj drugega, ker človek to počne z veseljem in ne razmišlja, česa ne zmore, pa tudi nihče ga ne priganja. Stik s pasjo dlako pomirja, srčni utrip se umiri, krvni tlak se zniža, telo se sprosti – to je znanstveno dokazano. Ko smo sproščeni in ko se ne ukvarjamo s pričakovanji, naše telo zmore več,« je razložila Mrkunova. Osebe, ki se ne morejo prikloniti in samostojno vstati, Tačke pomagačke rehabilitirajo tako, da jih denimo povabijo, naj pobožajo kužka pred svojimi nogami. Močno se morajo prikloniti, da jim to uspe, in to je gibalna vaja, ki je temelj samostojnega vstajanja. Kužki pomagajo tudi pri vajah fine motorike, spomina… Slavica je smeje povedala, da njihovi kužki – vsi imajo opravljen izpit A ali B-BH ter opravljeno testiranje o primernosti psa za terapevtsko delo – veljajo za ubogljive, a kakšen trenutek enostavno ne ubogajo in so svojeglavo razigrani. »Tudi to se je izkazalo za dobro, saj se ljudje takšnim spodrsljajem nasmejijo, nekateri prav iz srca. Kaj je lepšega kot od srca nasmejati skupino ljudi, ki se morda nima čemu veseliti?«
Kuža posluša otroke, ko berejo
Tačke pomagačke, ki so še dodatno strokovno usposobljene, obiskujejo tudi šole, knjižnice in druge ustanove kot poslušalci otrok, ki berejo. Gre za poseben v Ameriki zasnovan program R.E.A.D., namenjen otrokom, ki imajo težave z branjem in bralnim razumevanjem. Po besedah sogovornice beležijo zanj izjemno zanimanje. Program je zasnovan tako, da otrok bere v svojem lastnem ritmu, nihče ga ne priganja ali kritizira. »Otroku nikoli ne rečemo: 'tale stavek pa ni bil v redu, ponovi ga.' Namesto tega rečemo: 'Muri te pa ni poslušal, glej, kako spi', ali pa: 'Muriju je bil ta stavek še posebej všeč, ponovi mu ga, prosim.' Otroka nikoli ne izpostavljamo dejstvu, da mu gre branje slabo,« je povedala sogovornica. Za otroke je branje psu nekaj novega, drugačnega. Zanimivo jim je, kako imajo psi zares »našpičena« ušesa, ko poslušajo zgodbo. Velikokrat tudi gledajo v knjigo, celo tačko položijo nanjo. »Otroka to motivira tako zelo, da vadijo branje doma, in to brez spodbude ali celo siljenja staršev. Enostavno želijo si kužku lepo brati. Nešteto primerov je, ko so slabi bralci tako vneto vadili, da je njihovo znanje napredovalo za nekaj stopenj,« je povedala Slavica, ki se spomni primera dečka iz drugega razreda, ki se je zelo bal javnega nastopanja. Prek postopnega deklamiranja Divi je pridobil ustrezno samozavest, da je lahko nastopil najprej pred razredom, na koncu šolskega leta pa celo na šolski prireditvi. Otroci se s kužki učijo tudi matematike, druženje pa vidno pomaga hiperaktivnim otrokom. Kužki se namreč umaknejo, če so otroci nemirni in preglasni. Ker pa si otroci želijo bližine psa, se brez zunanje prisile umirijo, saj se zavedajo, da je to edina pot do družbe kosmatinca. »In ponovno se ob pomoči kužka zgodijo veliki premiki čisto nežno, brez zunanje prisile. Zanimivo je, kako kužki premaknejo vse ovire, čeprav v resnici ne naredijo nič posebnega,« je zaključila sogovornica.
