Že v naslednjem členu zakon pojasni, da sme policist ta test opraviti le, če upravičeno sumi, da bo voznik napihal več kot 0,80 grama alkohola na kilogram krvi, sicer mora preizkus opraviti mestni redar. A tudi redar mora upravičeno domnevati, da voznik ne bo napihal manj kot 0,5 (grama alkohola na kilogram krvi). Če namreč obstaja upravičen dvom, lahko preizkus opravi le pooblaščen delavec Darsa, ki vozniku po opravljenem pihalnem testu preda plaketo Darsa za »pitje v dovoljenih mejah« – tako imenovan certifikat PDM. Zakon tudi natančno določa, da lahko voznik, pri katerem naprava za ugotavljanje alkohola ne zazna prisotnosti alkohola v organizmu, toži državo za nepotrebno vznemirjanje. Prav tako lahko zaradi napake v postopku rezultate preizkusa izpodbija vsak udeleženec v prometu, ki mu je test opravil napačen organ, ali če v času preizkusa niso bile izpolnjene zakonske zahteve o atmosferskih razmerah, v katerih se sme opraviti preizkus (13. odstavek 107. člena): preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola sme pooblaščena oseba opraviti le v svetlem delu dneva, ko relativna vlažnost in zunanja temperatura ne odstopata od 50-letnega povprečja za več kot +/– 15 odstotkov.
Morda v veljavnem zakonu o pravilih cestnega prometa res ne piše povsem tako. Morda je zakon precej manj zapleten in precej bolj jasen, a tako fantastično bizarno in monty-pythonovsko bi deloval zakon, če bi se zgledoval po, recimo, gradbeni zakonodaji.
Prav v začetku tedna smo tako v našem časniku pisali o težavah s kaznovanjem tistih mandeljcev, ki postavijo ogromne oglasne panoje brez vseh dovoljenj. Na kratko: gre za to, da je od dimenzije črne oglasne gradnje odvisno, katera inšpekcija lahko ukrepa: občinski inšpektorat bi lahko usekal po prstih postavljalca ogabne reklamne strahote, če je ta velika do 40 kvadratnih metrov – kar zajema tudi največje strahote. Vendar – ja, seveda je v zakonu en vendar, ki kaznovanje in preganjanje oteži – ista uredba določa, da so enostavni objekti zgolj tisti, katerih višina ne presega 2,5 metra. Narediš torej plakat, ki je višji od 2,5 metra, in ti občina nič ne more, država pa je na področju inšpekcijskega nadzora – pa ne govorimo le o nadzoru nad jumbo onesnaževalci krajine – malce počasna. Neodzivna. Neučinkovita. »Skorajda mačehovski odnos države pa s pridom izkoriščajo oglaševalci. Ti načrtno izbirajo postavitve objektov za oglaševanje, ki niso v pristojnosti nadzora občinskih inšpekcij,« je povedala vodja ljubljanskega inšpektorata. Krasno. In potem je še en kavelj: postopek o prekršku ni več dopusten, če od prekrška mineta dve leti, velika večina oglasnih panojev pa stoji že dalj časa.
Ti plakati pred in v mestu verjetno res niso najhujši problem Slovenije. So pa simptom. Ko je treba nategniti državo, so rešitve preproste, ponuja pa nam jih kar država sama, kot del javnega servisa…
