Jordan Peterson je kanadski psiholog, rdeča nit njegovih nastopov pa je upor politični korektnosti, kulturi užaljenosti, skupinskim identitetam in totalitarizmom. S knjigo 12 nasvetov za življenje mu je uspelo tudi na področju literature za samopomoč. Ker imajo njegova navodila za premagovanje kaosa v življenju bolj tradicionalen pridih, nanje pa je vplivalo njegovo jungovsko iskanje smisla v bibličnih arhetipih, je nagovoril predvsem desni pol družbe. Za nameček glavnega sovražnika vidi v kulturnem marksizmu. Gre za psovko za nazor, da posameznika (in družbo) namesto bioloških predispozicij določa kultura njegovega okolja oziroma njegov položaj v strukturi družbe. Z izrazom najpogosteje označujejo kritike (zahodne) patriarhalne družbe. Peterson ob tem trdi, da (sodobna) zahodna (kapitalistična) družba niti ni patriarhalna, temveč bistveno meritokratska, kjer razlike v veliki meri nastajajo na podlagi sposobnosti, vestnosti in življenjskih ciljev posameznikov, na kar vplivajo tudi njihove biološke okoliščine.
Nasproti mu je sedel svetovno znani slovenski filozof Slavoj Žižek. Tudi on politične korektnosti in kulture užaljenosti ne uvršča med vrline, bistveno bolj pa je zadržan glede deljenja nasvetov za dobro življenje in družbeno urejenost. Ukvarja se predvsem z analiziranjem in razkrinkavanjem notranjih protislovij ter delovanja družbenih ureditev, praks in drugega, kar sodi pod okrilje ideologij, ki vselej obstajajo, četudi se jih posamezniki, ki so jih prevzeli, ne zavedajo. Ker je njegova kritika usmerjena predvsem zoper kapitalizem in ker rad provocira z Leninom in celo Stalinom, velja za junaka levice.
Marx je nedosleden, kapitalizem pa s prstom kaže na izmišljenega sovražnika
Peterson je priznal, da kapitalizem proizvaja neenakost, a dodal, da hkrati ustvarja bogastvo (tudi za revne), medtem ko vsi drugi sistemi proizvajajo zgolj neenakost. Marxu ob tem očita, da je bil pri pisanju Komunističnega manifesta nekritičen do lastnih zamisli. Ne strinja se z izpostavitvijo ekonomskega razrednega boja in meni, da je bistvenejši biološki boj ter da hierarhije vzniknejo že iz tega. Hkrati ločitvi razrednega boja na proletariat in buržoazijo očita možnost uvrščanja skoraj vsakega v katero koli skupino, če za to obstaja želja. Zagovarjal je tudi motiv po dobičku, ki nagrajuje dobro delo, omogoča rast in kaže, po čem je povpraševanje. Zato tudi ne čudi, da bo Peterson dobiček od prodaje vstopnic obdržal, medtem ko ga bo Žižek daroval v dobrodelne namene.
Tudi Žižek je priznal slabosti komunizma in komunističnih režimov, svoj govor pa je začel s primerom Kitajske in njenim vzponom, odkar je avtoritarnosti dodala kapitalistični sistem, ter z vprašanjem, ali so Kitajci danes kaj bolj srečni kot v komunizmu. Nadaljeval je, da so sodobne zgodbe o težavah Zahoda zaradi razkroja tradicionalnih vrednot ali begunske krize lažne ideološke zgodbe, ki si jih ljudje izmišljujemo, da bi utemeljili svoje početje. V tem primeru, da bi zakrili težave kapitalizma kot takega. Meni, da slednjega danes od znotraj razjeda tudi grožnja globalnih podnebnih sprememb in izčrpavanja narave zaradi logike širjenja proizvodnje. Opozoril je še na paradoks vse bolj povezanega, a hkrati razdvojenega sveta in odprtosti za blaženje posledic, ne pa tudi za odpravljanje vzrokov globalnih težav. Trdi, da reševanje teh ni utopija, temveč je utopija ravno prepričanje, da jih ne bo treba rešiti.
Žižek hkrati meni, da nas v slabo enakost in neraznolikost ne vodi stremenje k enakosti priložnosti, temveč prav kapitalizem. Enakost priložnosti pa vidi kot povod, da se posameznik namesto lovljenju osnovnih pogojev preživetja lahko posveča bolj kreativnim in osebnim podvigom. Petersonu je medtem očital, da je družbeno aktiven, ravno zato, ker se zaveda, da ni dovolj, da posamezniku svetuješ, naj uredi svoje življenje, ker je to zares možno, zgolj če to dovoljujejo tudi strukture njegove družbe in njen sistem. Peterson, ki je bil presenečen, da se ne pogovarja s svinčenim komunistom, se je deloma strinjal, a vztrajal, da morajo posamezniki prevzeti breme in odgovornost za reševanje lastnih težav, da bi se zmogli nato soočiti z večjimi, tudi družbenimi težavami. Če se prvi korak ne opravi zares, trdi Peterson, bo tudi drugi bolj plehek in moralističen. Žižek pa je opozoril, da tudi to ni dovolj in da prav tu nastopi ideologija, saj celo najbolj razsvetljeni vzroki zmorejo služiti kot opravičilo za zle izide.
Peterson sicer upa, da bo soočenje pripomoglo h kulturi izmenjave različnih mnenj, Žižek pa, da bodo ljudje začeli razmišljati in spoznali, da ponujeni alternativi politične korektnosti in alternativne desnice nista edini možnosti. Kar pa je na koncu tudi bolj pomembno kot to, kdo je »zmagal«.
