Mnogi dnevni vozači so novico sprejeli z olajšanjem – končno! Stanje se zdi res kritično. V jutranji konici se počasna ali stoječa kolona avtomobilov na poti v Ljubljano vije po večjem delu obvoznice in po vseh vpadnih avtocestah še kar precej kilometrov izven Ljubljane.
Rešitev se zdi logična. Če vodovodna cev ne omogoča dovolj pretoka, vgradimo širšo cev in voda bo lahko tekla v večjih količinah. Podobno se obnašajo tudi drugi tokovi, zato so inženirji dolgo na tak način razmišljali tudi o prometu. Ob povečanju prometa so cestam dodajali pasove ali gradili nove ceste, da bi ohranili njihovo pretočnost.
A praksa je pokazala, da se ceste obnašajo drugače od vodovoda. Kadar koli se cestam zaradi zastojev doda pasove, se v razmeroma kratkem času promet tako poveča, da so tudi na razširjeni cesti zastoji. Če razširimo analogijo z vodovodom – kot bi širša cev pritegnila vase več vode. Več študij po svetu v zadnjih desetletjih kaže skoraj natančno ujemanje med povečanjem zmogljivosti cest in količine prometa. Če je na primer neko mesto ali država v desetletju povečala kapaciteto cest za 10 odstotkov, se je v istem času za natanko toliko povečalo tudi število prevoženih kilometrov.
Kako je to mogoče? Težava je v tem, da ljudje nismo molekule. Svoje odločitve prilagajamo pričakovanjem. Če na primer pričakujemo tekoč promet, se bomo odločili za pot v službo ali trgovino z avtomobilom. Te poti pa ne bi opravili, če bi bila pot po cesti predolga ali če bi pričakovali, da bomo stali v zastoju. Na tak način sprejemamo tudi odločitve glede kraja bivanja. Prav gotovo poznate koga, ki se je v letih po gradnji avtocest preselil iz Ljubljane v eno od bližnjih občin, kjer so stanovanja in parcele precej cenejši. Povsem razumno je pričakoval, da bo pot do službe v mestu po avtocesti lahko opravil v le nekaj deset minutah. In jo tudi je, dokler ni podobne odločitve sprejelo še nekaj deset tisoč drugih ali pa so si prebivalci krajev ob avtocesti z enakim pričakovanjem poiskali službo v Ljubljani.
Daleč največji delež prometa na obvoznici namreč v konici predstavljajo dnevni vozači. S širšo obvoznico bi se ob astronomskih cenah stanovanj v Ljubljani privlačnost selitve v sosednje in bolj oddaljene občine še povečala. Širša cesta bi s tem ustvarila promet, ki ga trenutno še ni, v kakšnem desetletju pa bi imeli podobne zastoje kot danes in še precej večjo odvisnost vseh nas od avtomobilskega prometa. Kar je slabo za naše žepe, za naše zdravje in za planet, torej za naše zanamce.
