Žal gospa Katarina Ressman ne ve točno, kaj govori. Predvidevam, da je dobila informacijo iz druge roke, in sumim, da je bil tisti, ki jo je seznanil »z uničevanjem rastišča avriklja«, gotovo iz TNP. Triglavski park se namreč jako trudi, da bi akcijo kranjskogorskega župana kar se da očrnil. V resnici namreč ni šlo za lepi jeglič (po domače kar avrikelj) – kaj takega v polemiki po dogodku ni bilo niti enkrat omenjeno – ampak za namere TNP, kako upravljati »dolino za devetimi gorami«, kar je za morebitne obiskovalce gozdni rezervat Mala Pišnica, ki so v opreki z željami Kranjskogorčanov, z županom na čelu. Ti so prišli očistit in usposobit neprehodno pot v Pišnico, česar pa jim nadzorniki niso dovolili. Menda za poseg niso pridobili soglasja TNP (ta pa ga tako in tako ni nameraval izdati, ker ima s Pišnico drugačne namene).
Dogodek si lahko ogledate na naslovu, ki ga je gospa Ressmanova objavila in ga še enkrat navajam, ATM TV, Kronika tedna, 16. 4. 2017. Če se želite zabavati, si ga le oglejte (to toplo priporočam tudi gospe Ressmanovi). V prispevku boste izvedeli, da ni šlo za avrikelj. Kot rečeno: omenjena »horda« se je z rovnicami in lopatami odpravila uredit pot (ki je bila včasih celo kolovoz), ker je v naši regulativi najti zahtevo, da morajo biti vse javne poti prehodne in temu primerno vzdrževane; če so poškodovane, jih je treba usposobiti ali zapreti, ne pa postaviti tablo, kot je to primer v Jasni. Ta v več jezikih že skoraj 20 let oznanja, da je pot v Pišnico poškodovana in smrtno nevarna.
Tega se Kranjskogorčani zavedajo in jih moti, ne moti pa lastnika table, ki je TNP. Ta bi Pišnico najraje zaprl za vse »nepooblaščene« (razen za jagre, ki imajo v dolini lično lovsko kočo). Zato se mi zdi pomisel TNP, da obiskovalci »plašijo gamse«, veliko sprenevedanje, še bolj kronana traparija pa je podmena, »da bi preveč obiskovalcev lahko poškodovalo korenine našega najstarejšega macesna« (ki stoji nedaleč od označene poti Tamar–Sleme skozi Grlo) Zdaj slišim, da bi jo zaprli tudi zato, ker bi obiskovalci »ogrozili habitat lepega jegliča«.
No, v filmskem prispevku ni nobenega govora o avriklju, pač pa si vesoljna Slovenija lahko ogleda uslužbenca TNP Saša Hrovata, ki ravna kot najbolj zadrt birokrat: od župana občine Kranjska Gora terja osebno izkaznico, ki jo je ta pustil doma. Kljub temu da so ga prepoznali preostali uslužbenci parka da vseh 50 prostovoljcev jamči, da je Jani Hrovat res Jani Hrovat, župan Kranjske Gore (in ne »klon« Janija Hrovata), dotični ud TNP ugotavlja, da se Jani Hrovat noče predstaviti. Obup! Pravijo, da ni hujše more kot gledati neumnost, kako bujno plenja; v omenjenem filmskem prispevku je neumnosti toliko, da to človeka, ki verjame v pamet, prav potare.
Triglavski narodni park (TNP) je naš ponos. Veseli smo lahko, da ga imamo. Ampak TNP je tudi upravna struktura, je, žal, tudi odlagališče birokratov z bolj holcarsko naturo – tudi ti so razpoznavni znak TNP. Povrh je TNP javni zavod, povsem odvisen od državnih jasli (koder le duh božji vlada nad gorami). Iz lastnih izkušenj vem, da so take ustanove gojišče »modrecev« a la Sašo Hrovat.
Gospe Katarini Ressman voščim vse dobro. Avrikelj se bo vsak hip spet razcvetel. Pri občudovanju te lepe rožice ji želim obilo užitkov, koder koli že, a nikarte v Mali Pišnici. Tam so polne pečine, a je do tja priti smrtno nevarno. Če pa vam vendarle uspe, se vam lahko primeri, da vas ustavi kak nadzornik iz TNP in vas oglobi. Kdo ve: mogoče samo zato, ker tam ne bi smeli biti?
Marko Tonkli, Ljubljana
