Vendarle ni šlo za dokončno slovo, saj je sam Nazarbajev dejal, da ne zapušča političnega prizorišča. Zdaj se zastavlja veliko vprašanje, kaj se bo v bližnji prihodnosti dogajalo s Kazahstanom.
Če je odstop Nursultana Nazarbajeva presenečenje, pa se je njegova obljuba, da bo ostal v politiki, pripravljala kar nekaj let. Pred tem je dobil nazive prvi predsednik (2000), voditelj naroda (2010) in elbasy (2017), kar v kazahstanščini pomeni voditelj naroda ali ljudstva. Zaradi svojega »zgodovinskega poslanstva« je dobil dosmrtno pravico, da daje predloge o oblikovanju države, notranji in zunanji politiki ter nacionalni varnosti. Poleg tega morajo organi in institucije kazahstanske države njegove predloge upoštevati.
»Prvi predsednik« je tudi na čelu skupščine ljudstva Republike Kazahstan in varnostnega sveta (ki je leta 2018 iz posvetovalnega telesa postal ustavodajno telo), prav tako je član ustavnega sveta. Nazarbajev in člani njegove družine, skupaj s premoženjem in bančnimi računi, pa imajo imuniteto, tako da jih ni mogoče sodno preganjati in preiskovati. Poleg vsega je Nazarbajev voditelj vladajoče stranke Nur Otan.
Ta odstop, ki ni umik iz politike, spominja na polovični odhod ustanovitelja Singapurja Lee Kuan Yewa in je povsem nekaj drugega kot odstop in popolni umik iz politike prvega predsednika neodvisne Rusije Borisa Jelcina leta 1999. Singapur je bil vedno glavni navdih za Nazarbajeva, ki je Leeja zelo cenil. Učinkovit in zelo spoštovan doma in v tujini je Lee na vrhu majhnega seznama politikov, ki dajejo avtoritarizmu lep videz.
Nazarbajev bi rad sledil Leeju v tem, da bi ostarel na čelu države in bi se izognil manj prijetni usodi drugih avtoritarnih vladarjev. Vsekakor se zelo dobro zaveda krhkosti oblasti. Kazahstanski voditelj je postal v času burnega sesutja Sovjetske zveze in bil priča padcu avtoritarnih kolegov drugod po svetu.
Tako je težka odločitev, da odstopi in zaupa novim kazahstanskim voditeljem. Vladanje Nazarbajeva, ki so ga pretresali korupcijski škandali, je bolj problematično kot Leejevo, poleg tega so ga po njegovem mnenju izdali v lastni družini, ko je pred desetletjem njegov zet poskušal izvesti državni udar.
Nazarbajev si noče zagotoviti le osebne varnosti, ampak tudi to, da se bo z dediščino, ki jo zapušča Kazahstanu kot njegov voditelj in ustanovitelj, dobro ravnalo. Ta dva cilja pa bo težko dosegel hkrati. Najbolje lahko poskrbi za svojo varnost tako, da ohrani status quo in ima še naprej nadzor nad politiko in gospodarstvom. A po drugi strani to, da bo njegova zapuščina postala nekaj pozitivnega, zahteva reforme, ki bi spodbujale nadaljnji razvoj in blaginjo. Soočiti pa se bo treba tudi s številnimi domačimi problemi in še bolj nevarnimi in nepredvidljivimi mednarodnimi okoliščinami.
Skrbne priprave na obdobje, ko Nazarbajev ne bo več predsednik, kažejo, da je njegov odstop najbrž del dolgoročne strategije. Kot določa kazahstanska ustava, je bil do konca njegovega sedanjega mandata, ki se izteče leta 2020, za predsednika države imenovan predsednik senata Kasim-Jomart Tokajev, zvesti privrženec Nazarbajeva. Njegovo hčerko Darigo Nazarbajevo pa so izvolili za novo predsednico senata.
Če je malo indicev o tem, kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti, pa se ugibanja osredotočajo na tri teme: odnos političnih sil, socialno nezadovoljstvo in osebni kult Nazarbajeva.
Nazarbajev je zgradil politični sistem, ki kombinira singapurski slog tehnokratske vladavine s fevdalno zvestobo. Priznati je treba, da je Kazahstan naredil določen napredek v razvoju moderne države. Toda drugače kot Lee Nazarbajev ni zgradil močnih institucij, kot sta sistem rivalskih političnih strank in neodvisno sodstvo. Zaradi tega bo politična tranzicija še posebno težka, saj bodo morali institucije graditi v tem procesu.
Decentralizacija oblasti bo neizogibna. Če bo sedanji izraziti predsedniški sistem ostal nedotaknjen, bosta Nazarbajev in njegov naslednik najbrž ohranila duopol oblasti. Če pa novi predsednik ne bo mogel dovolj utrditi svoje oblasti – kar je mogoče –, se bodo pojavili številni nevarni mogočniki in nasprotniki režima, pri čemer ne bo močnih političnih strank, ki bi lahko kanalizirale razlike. Če se bo to zgodilo, morda niti Nazarbajev ne bo mogel več umiriti nastajajočega konflikta.
V tem kontekstu bodo nedavni in sedanji protesti znanilci veliko hujših nemirov, ki bodo sledili. Čeprav za zdaj ni jasnih zahtev po demokraciji, je vse večje nezadovoljstvo zaradi socialnih krivic in neenakosti. In če odmislimo ukrepe ad hoc, Kazahstan trenutno nima mehanizma, ki bi lahko kanaliziral in reševal zahteve nezadovoljnih ljudskih množic.
Ne nazadnje je Nazarbajev, spet povsem drugače kot Lee, končal pri spodbujanju kulta lastne osebnosti. Državni uradniki in navadni državljani hvalijo predsednikovo genialnost, modrost, pobožnost in druge njegove dobre lastnosti. Spomeniki njemu v čast stojijo po vsej državi. Najboljše univerze in šole, osrednja avenija v Almatyju, letališče glavnega mesta Astana so vsi nosili njegovo ime, še preden je odstopil.
Kult se v zadnjem času samo še krepi. Kazahstanski parlament je tako 20. marca glasoval, da se glavno mesto preimenuje v Nursultan (čeprav je treba še ugotoviti, ali je bil postopek glasovanja povsem v skladu z ustavo), in številna mesta so preimenovala svoje glavne ulice po Nazarbajevu. To zbuja odpor pri nekaterih segmentih prebivalstva – gre za odziv, ki ga vlada ne bi smela spregledati.
Kult bo sčasoma gotovo oslabel. A težko je verjeti, da bo povsem odpravljen, saj je nemogoče (in nekorektno), da bi se Nazarbajeva izločilo iz zgodbe o kazahstanski neodvisnosti. Zato predstavlja odstop Nazarbajeva odločilni trenutek za Kazahstan. Na oblast je prišel v času velikih in nepričakovanih sprememb, njegov polovični odhod z oblasti pa ima prav tako lahko nepredvidljive posledice.
Nargis Kasenova je višja znanstvena sodelavka v centru za ruske in evroazijske študije na harvardski univerzi.
©Project Syndicate, 2019
