Prejšnji teden je veliko Šiškarjev vedelo, da stoti rojstni dan slavi gospa Vincencija Kesič. Gospa Cena, kot jo kličejo, je slavila doma, posebno praznovanje pa so ji pripravile tudi prostovoljke Krajevnega odbora Rdečega križa Ljubo Šercer, v katerem gospa Cena deluje že 65 let. »Cena nam je vsem za zgled, je navdih mladim, predvsem pa je čudovita oseba,« je dejala Marjeta Ajnik, predsednica krajevnega odbora, medtem ko so prostovoljke na mizo zlagale še zadnje krožnike z doma narejenim pecivom.
Nato je v spremstvu ene mlajših prostovoljk prišla slavljenka. Peš, iz bloka nedaleč stran, kjer še dandanes v drugem nadstropju stavbe brez dvigala živi sama. Zdelo se je, da je bilo gospe Ceni malce nerodno zaradi vse pozornosti, ki je je bila deležna. »Tremo imam pred nastopi,« je priznala kasneje in opisala, kako je v šoli med nastopom pozabila pesem, ki so jo napisali v čast ubitega kralja Aleksandra: »Ampak, vam povem, še vedno jo znam.« Nerodno pa ji je bilo bržkone tudi zato, ker je gospa Cena skromna. »Ničesar mi ni treba podariti,« je nenehno ponavljala, ko so ji gosti nosili cvetje, vsakomur, še posebno pa učencem osnovne šole Riharda Jakopiča, ki so ji zapeli nekaj pesmic, pa je toplo in iskreno stisnila roko.
»Hvala v imenu vseh ljudi, ki ste jim v življenju stisnili roko,« se ji je zahvalila Nevenka Lekše, predsednica Območnega odbora Rdečega križa Ljubljana. »Stik z ljudmi me osrečuje, ljudi imam rada in rada delam z njimi,« je odgovorila gospa Cena in dodala, »veste, pomoč ni nobena težava, ker verjamem, da imamo vsi ljudje v sebi prirojeno dobro. Noben človek ni brez dobrih lastnosti. Ne sme biti hudobije, moramo gojiti misel, da smo ljudje z ljudmi dobri.«
Sokolica že od mladih nog
Gospa Cena je v Ljubljano prišla živet leta 1954. Rojena je bila v Žireh v Poljanski dolini. »Veliko nas je bilo doma, devet bratov in sester. Kmetijo smo imeli, vsak dan smo bili v gozdu, veliko dela je bilo. Čeprav smo živeli med hribi, se pravi skoraj na koncu sveta, smo bili napredna družina,« je začela pripovedovati drobce svoje življenjske zgodbe. »Od prvega šolskega dne me je oče, ki je bil zelo zaveden Slovenec, spodbujal, da sem se včlanila v Sokola. Pri šestnajstih letih sem že vodila svojo vrsto. Telovadila sem v Narodnem domu in na Taboru,« se spominja ponosna sokolica.
Leta 1941 je v Ljubljano prišla kot ilegalka in se na skrivaj poročila. Potem sta šla s soprogom vsak svojo pot: ona domov v Žiri, on v partizane: »Ko je šel, sem bila že noseča, a mu nisem povedala. Šele ko je prišel enkrat iz partizanov na obisk, sem mu povedala.« Z otroki je med vojno ostala v Žireh in bila aktivistka AFŽ in OF, sestanke so imeli tudi v njihovi hiši. Aktivistke so organizirale hrano za partizane in urejale pogrebe, večkrat so šle v Cerkno in tja vozile material.
Po vojni se je preselila v Ljubljano, v Šiško. »To so bili prvi bloki, ki so jih zgradili v Ljubljani. Napisali smo prošnjo, ampak prvo stanovanje smo dobili šele, ko sem že imela tri otroke.« In v tem stanovanju živi še danes. Gospa Cena doma še vedno kuha in peče, predvsem pa zelo rada plete rokavice. »Vse imamo njene pisane rokavice,« so pritrdile prostovoljke Rdečega križa.
Gospa Cena je vesela, kadar jo obiskujejo vnuki in pravnuki. Skrivnosti dolgega življenja pa ne skriva: »Takole mislim: če imaš v sebi voljo do življenja, to veliko pripomore k visoki starosti. Tako kot pravi naš sosed: Ne damo se! A kolikor bo, bo.«
