Ob ogledu grafičnega prikaza soseske, ki jo namerava zgraditi Givo inženiring na ljubljanskih Bokalcah, se sproži logična asociacija: misli zaplavajo k luksuznim naseljem na Floridi ali v Mehiki. Tam je vse zloščeno, trava okoli hiš je precizno pristrižena, prav tako grmovje in žive meje. V okolišu vlada mir in vse deluje, na obrazih stanovalcev pa se rišejo sterilni nasmeški. Toda le nekaj kilometrov stran ljudje živijo povsem drugo realnost. Stanujejo v razdrapanih stavbah in se s težavo prebijajo iz meseca v mesec, ulice pa niso zloščene, ampak se na njih odvija getoizirano življenje. Ločnica med svetovoma ni le ogromen ekonomski prepad, ampak tudi ograja. Stika med enimi in drugimi ni oziroma je le, kadar ljudje iz revnih sosesk za borno plačilo pridejo na delo v bogata naselja. Ograjena naselja so simbol ogromnih razrednih razlik, ki v čudovitem neoliberalnem svetu ne poznajo meja in prodrejo, kamor koli morejo. Zato jih je mogoče obrzdati le, če se jim postaviš po robu. Odgovor na vprašanje, ali tudi v Ljubljani potrebujemo ograje okoli naselij, je torej jasen – nikakor.
Glede na razlago ljubljanske mestne občine ograj okoli vil na Bokalcah v nasprotju z željami investitorja, ki je vehementno oglaševal prvo »v celoti ograjeno sosesk...
