Pred tednom dni so ob mednarodnega dnevu gozdov po vsem svetu potekale dejavnosti, ki so opozarjale na bistvene vloge, ki jih za življenje ponuja to okolje. Gozdovi varujejo vodne vire, shranjujejo zaloge ogljika, omogočajo razvoj in preživetje mnogoterim organizmom. Poleg prvotne, ekološke funkcije pa za človeka predstavljajo tudi socialno okolje. S tem ne mislimo samo na rekreacijo na trim stezah, ampak tudi na gospodarsko in kulturno funkcijo tega biotopa.
Da v Sloveniji gosta poraščenost z drevjem predstavlja tri petine kopnega in kulturne dediščine gozdov, se zavedajo tudi v Slovenskem etnografskem muzeju. Tam so pred kratkim organizirali 3. seminar za etnobotaniko, naslovljen Gozdovi in ljudje – dediščina za prihodnost. V naboru vsebin se je znašlo tudi predavanje Pavla Medveščka Klančarja, pisatelja, publicista, slikarja in poznavalca staroverskega čaščenja dreves.
Vezi med nebom in zemljo
Pavel Medvešček Klančar, prejemnik Bevkove nagrade, je v prvi vrsti slikar in grafik, veliko svojega časa pa je namenil tudi zapisovanju slovenske ljudske dediščine. Lani je pri Inštitutu za arheologijo izšel tretji ponatis njegove knjige Iz nevidne strani neba, v kateri opisuje verovanje slovenskih staroselcev pred pokristjanjenjem. Mnogo teh je na območju Primorske živelo še v 19. in na začetku 20. stoletja. O njih in njihovem odnosu do gozdov in osamelcev je Medvešček Klančar govoril na predavanju Med nebom in zemljo – drevesa v staroverskih čaščenjih, ki so ga organizirali v omenjenem muzeju.
Medvešček Klančar je staroverstva, o katerih ni pisnih virov, raziskoval 50 let: »Največja ovira za pridobivanje podatkov je bila 1. svetovna vojna, ki je posoški prostor popolnoma uničila. Vse podatke sem dobil na odročnih krajih, kjer so živeli stari ljudje.« Eden od potomcev starovercev, ki je terenskemu etnologu v odročnih hribih zaupal običaje svojih prednikov, mu je zabičal: »Zgodbe, ki smo ti jih povedali, boš lahko objavil šele leta 2006, ko se bo lunin krajec obrnil proti Zemlji.« Obljubo je Medvešček Klančar izpolnil leta 2006, ko se je zgodil lunin mrk. Staroverci so sicer redno opazovali Luno in so znali njeno obnašanje tudi napovedati.
»Pri starovercih je bilo drevo eno najpomembnejših elementov verovanja in življenja. Uničenje katerega koli drevesa so doživljali kot hudo grožnjo in siromašenje ter krčenje njihovega že tako majhnega prostora.« Te nevarnosti so se zavedali predvsem dehnarji – možje, ki so v skupnosti vodili obrede čaščenja. Eden izmed obredov, kjer je bil dehnar ves čas prisoten, se je imenoval rokavec, neke vrste poročni obred. »Kot tretja oseba je rokavec opravil dehnar, izvajali so ga ob svetem drevesu, ki so se ga med obreda dotikali. Vsak, ki se je poročil, je moral imeti tudi pričo.«
O temi raziskovanja je Medvešček Klančar slišal veliko pripovedi, ena izmed njih govori o drevesu, ki povezuje zemljo z nebom. Ta povezava človeku omogoča stik s prasilo Nikrmano, silo, ki naj bi ustvarila vsa naravna svetišča. Staroverci so pomemben pomen pripisovali krepunikom. Ta drevesa so rasla na vrhu masovnih skal, njihove korenine so morale stik z zemljo poiskati skozi razpoke, zato so krepuniki simbolizirali vztrajnost in skromnost. Častli so tudi blistava drevesa, ki so izstopala po svojih nenavadnih izrastkih, bulah ali skrivenčenemu deblu. Blistava drevesa naj bi vsebovala tudi drevesne duhove. Na pomembnih vzpetinah so poznali drevesa, ki so jim pravili vrhini, imeli so jih za brate svetega drevesa. Predavatelj pove: »Z njimi so se pogovarjali, jih objemali, v stiskah tudi prosili za pomoč.«
Medvešček Klančar na svojem popotovanju ni naletel niti na eno sveto drevo, saj so bila popolnoma vsa drevesa posekana. Poslednje staroverske družine so se svojim običajem odrekle po veliki vojni. »Zadnje sveto drevo je bil javor, italijanski okupatorji so ga zaradi kakovostnega lesa požagali malo pred začetkom 2. svetovne vojne.«
