Thomas Bernhard (1931–1989) je že davno obveljal za sodobnega klasika; njegovo literarno delo, ki obsega vrsto romanov in dram, a tudi kratke zgodbe in pesmi, predstavlja enega ključnih opusov svetovne književnosti druge polovice 20. stoletja. Kot izredno oster, toda natančen kritik (avstrijske) družbe, države in miselnosti, a tudi katoliške vere, malomeščanske kulture ter nacistične preteklosti se je uveljavil tako doma kot v tujini, navdušil že s prvim romanom Mraz (1963), nato pa je v domovini sprožal vse več nasprotovanj; prejel je nekaj visokih nagrad, a zaradi neprizanesljivega odnosa do rojakov sprožal tudi škandale in podobno kot Elfriede Jelinek obveljal za »skrunilca gnezda«. Ta napetost se ni končala niti z njegovo smrtjo, saj je v oporoki prepovedal uprizarjanje svojih dram v Avstriji (dediči so prepoved pozneje umaknili).
Njegovo pisanje je v precejšnji meri zaznamovano z avtobiografskimi motivi; v mladosti – bil je nezakonski otrok, ki je moral zaradi materine revščine v rejo, nato prebival pri starih starših, pozneje pa se je šolal v raznih internatih – je izkusil tako psihične stiske in težke bolezni kot različne oblike človeške zlobe, vse to pa je na tak ali drugačen način našlo tudi pot v njegova dela.
Že večkrat na naših odrih
Bernhardove drame so v zadnjih desetletjih na slovenskih odrih doživele več odmevnih postavitev, nazadnje je Mateja Koležnik leta 2015 ravno v Kranju zrežirala izvrstno uprizoritev besedila Pred upokojitvijo. Zdaj bo tu slovensko praizvedbo doživela še Zabava za Borisa, sicer Bernhardovo prvo dramsko delo s konca 60. let, ki pa je bilo po krstni uprizoritvi v Hamburgu (režiral jo je Claus Peymann) dokaj redko na repertoarjih. V njem izkaže vso neusmiljeno ironijo, ki je do takrat zaznamovala že njegovo prozo. V drami neposredno riše človeško družbo kot kruto in nepopravljivo bolno, skozi skrajno, na trenutke skoraj absurdno dogajanje pa poudari predvsem tematike nemoči, krhkosti in osamljenosti posameznika ter tragikomično nesmiselnost bivanja. Četudi so skorajda vsi liki pohabljeni, to ni drama o hendikepu; prej gre za prispodobo o invalidni družbi, kjer celo tiste domnevno bolj intimne odnose (na primer med bogato dobrotnico in njeno negovalko ali njenim soprogom Borisom) opredeljujejo psihično nasilje, boj za premoč in pa dvoličnost – kakor je hinavska že sama »dobrodelnost« glavne junakinje.
Predstavo pripravlja večkrat nagrajena srbska režiserka Snežana Trišić (1981), ki sicer prvič gostuje na naših odrih. »V tej drami so skoraj vsi pohabljenci, ostali so brez tistega, kar bi jih lahko spravilo v gibanje in popeljalo v upor ali spremembo, v drugačen svet, družbeni red ali drug sistem vrednot,« je razmišljala med procesom vaj. »Toda, ali bi bilo kaj drugače, če bi noge imeli? Ne. Kajti tudi mi, ki jih imamo, smo enaki kot invalidi v drami, nimamo moči, da bi kaj spremenili – morda tudi ne prave volje.« Temeljno izhodišče za režijsko interpretacijo tega dela je po njenem mnenju »razkritje razlogov za to človeško utesnjenost«, kjer se prirojeni in pridobljeni okovi stekajo v »kolektivno invalidnost«. Osrednjo vlogo Dobre bo odigrala Darja Reichman, v vlogi pomočnice Johanne bo nastopila Vesna Slapar, vlogo Borisa pa bo igral gost Simon Šerbinek, igralec, ki se je po študiju posvetil gledališki lekturi in ki je pred leti dejansko izgubil noge.
