Preden je skrajnodesničarski terorist leta 2011 izpeljal svoj morilski pohod na Norveškem, je na tisoč elektronskih naslovov poslal 1518 strani dolg manifest islamofobije in zlivanja žolča nad liberalizmom in multikulturnostjo. Nelogično se torej zdi, da so bili tarča njegovega napada na otoškem političnem shodu predvsem mladi Norvežani, četudi iz laburistične socialdemokratske mladine, za kar pa je kasneje podal strašljivo pojasnilo: strelski pohod je bil samo orodje, da pritegne pozornost na svoj manifest. In ni bil prvi. Južnokorejski študent, ki je leta 2007 na univerzi v Virginiji ubil 32 ljudi, je za seboj pustil 1800 strani zmedenega manifesta kot dediščino svojega početja. Med najbolj znanimi je Američan, ki je v letih 1978–1995 izpeljal najmanj šestnajst bombnih napadov s poštnimi pošiljkami po vsej državi, svoje početje pa prekinil šele, ko sta Washington Post in New York Times na njegovo zahtevo objavila njegov 35.000 besed dolg manifest (prijeli so ga leto kasneje po namigu, ki ga je dal njegov brat). Primerov je še veliko in niso vsi novi ali iz tega tisočletja. J. M. Berger, avtor več del o ekstremizmu, v februarskem članku v The Atlanticu razlaga, da nekateri od teh manifestov niso za vse pozabljene blodnje, ampak imajo svoje bralstvo, se med seboj prepletajo in posredno hranijo naslednje storilce. Strelec na Novi Zelandiji je očitno eden te vrste.
Ko se bo zdaj torej ugibalo o osamljenem volku, ki se je odločil pobijati na Novi Zelandiji, ni nujno, da to tudi je. Volkovi so lahko osamljeni osebno, niso pa izo...