To prepričanje že v samem uvodu svojega besedila utrjuje dr. Voljč, ko zapiše, da KME »ne dvomi o iskrenosti in dobronamernosti tistih, ki menijo, da bi tudi pri nas brezupno bolnim in trpečim, po samostojni in premišljeni odločitvi in izpolnjevanju z evtanazijskim zakonom določenih pogojev, omogočili, da se jim na njihovo željo prekine življenje«. Bi si zagovorniki uzakonitve pravice do samomora s pomočjo evtanazije lahko želeli prijaznejšega nagovora predsednika ustanove, ki vsaj 20 let v imenu RS Slovenije odločno nasprotuje priznavanju te pravice? Bi. Vljudnost uvodne povedi se izkaže za vse kaj drugega od tega, kar je videti na prvi pogled. Kot vsaka je tudi navedena poved namreč smiselna le, če je smiselna tudi poved s povsem nasprotno vsebino. Če se zdi KME vredno poudariti, da ne dvomi o dobronamernosti in iskrenosti sogovornikov na drugi strani mize, v resnici sporoča, da to njeno stališče zanjo nikakor ni samoumevno in bi lahko bilo tudi drugačno. A zakaj bi kdo dvomil o iskrenosti in dobronamernosti Alenke Čurin Janžekovič, Janka Pleterskega in več kot 100 predlagateljev Pobude za evtanazijo? Zakaj bi kdo dvomil, da se za uzakonitev evtanazije zavzemajo iz kateregakoli drugega razloga, ne pa zato, ker menijo, da je to zanje najbolje?
Na etični in antropološki ravni na to vprašanje ne najdem intelektualno zadovoljivega odgovora, ki ne bi posegel po ideji metafizičnega Zla. A kakorkoli, dejstvo je, da imajo moje domneve o tem, da bi KME glede zagovornikov evtanazije lahko imela tudi moralno obsodilno mnenje, trdno podlago. Navedena trditev dejansko prinaša preobrat v stališčih KME o tem vprašanju. Še pred dobrim letom bi morala KME zagovornikom pravice do pomoči pri dokončanju življenja pripisati neiskrenost in zlonamernost.
Da bi postalo jasno, zakaj, je treba najprej vedeti dvoje: prvič, da je absolutna večina članov sestavov KME od njene ustanovitve leta 1995 do danes zdravnikov, ki so zavezani Kodeksu zdravniške etike Zdravniške zbornice Slovenije; in drugič, da je ta kodeks pred dobrim letom doživel prenovo, ki je spremenila tudi status zagovornikov evtanazije. V prenovljenem kodeksu zdravniki še vedno zavračajo vsako sodelovanje pri namerni usmrtitvi, vendar ne obsojajo več tistih, ki to sodelovanje zagovarjajo. Opuščeni etični kodeks je zagovorništvo evtanazije namreč označil za »lažni humanizem«, sedanji pravi le, da zdravniki zavračajo evtanazijo in pomoč pri samomoru. In kaj pomeni nekoga označiti za lažnega humanista? Lažni humanist je nekdo, ki se izdaja za humanista, a to ni in sam to ve. Pretvarja se z namenom, da bi prevaral ljudi okoli sebe. Lažni humanist je torej podla, moralno sprevržena oseba, poosebljeno Zlo.
Prizor, v katerem bi predsednik KME Alenki Čurin Janžekovič lahko pojasnil, da je lažna humanistka, neiskrena in nedobronamerna, smo zgrešili le za dobro leto. Če bi se razprava o evtanaziji zbudila takrat, bi KME kot telo z zdravniško večino dejansko morala zavzeti povsem drugačno stališče do Pobude, kakor ga je. Zdravniški etični kodeks bi KME zavezoval k vnaprejšnji moralni diskvalifikaciji zagovornikov evtanazije, nikakor ne k pogovoru z njimi kot moralno enakovrednimi sogovorniki, ampak kvečjemu k poučitvi o njihovi zmoti, vsekakor pa k razkrinkavanju njihovih zavajanj. Zdravniki so svoj kodeks prenovili ravno še pravi čas, da jih ta nevšečnost ni doletela.
Pa so zdravniki to vlogo moralnih arbitrov, ki diši po srednjem veku, pustili za seboj tudi v resnici, ne le deklarativno? Dejstvo je, da je kvalifikacija zagovorništva pravice do dobre smrti kot »lažnega humanizma« formirala domala vse danes aktivne zdravnike in da so ti z njo dobro shajali dolga desetletja. Protesti članov Zdravniške zbornice Slovenije zoper to normo niso znani. Zato lahko upravičeno domnevamo, da je nova dikcija kodeksa med članstvom zbornice precej manj vplivna od opuščene. Vrednot pač ne zamenjaš čez noč. Tem bolj, ker navsezadnje nova dikcija ne nasprotuje opuščeni – o moralnih kvalitetah zagovornikov evtanazije se veljavni etični kodeks preprosto ne izreka.
Zato se zastavlja vprašanje, ali imamo zagovorniki evtanazije vsaj enako dobre razloge, kakor jih ima ona, da ne dvomimo o iskrenosti in dobronamernosti predstavnikov zdravništva v javni razpravi o evtanaziji. Ko KME v svojem zapisu dosledno govori le o evtanaziji (na primer »evtanazijski zakon«) in niti enkrat ne omeni manj spornega samomora z zdravniško pomočjo, hrani takšne pomisleke. Ko je zanjo evtanazija kvečjemu »opravičljiva«, kot dr. Voljč zapiše dvakrat, zagovornike postavlja v moralno podrejen položaj, saj je opravičljivo lahko le dejanje, ki je moralno zgrešeno in storilec to priznava, vendar ima zanj neko olajševalno okoliščino.
Zagovorniki pravice do pomoči pri dokončanju življenja nasprotno menimo, da smo do te pomoči upravičeni, ker je priznavanje te pravice skladnejše z varstvom človekovega dostojanstva kakor njena prepoved. Zlasti pa KME hrani te pomisleke o njeni verodostojnosti, ko kot prilogo objave svojih stališč ponudi spletne povezave do NVO, ki so deklarirane nasprotnice splava in evtanazije, in ko se njeno besedilo od njihovega razlikuje le v niansah. KME je posvetovalni organ Republike Slovenije in nesprejemljivo je, da državni organ svojo predstavitev učinkov stanja v Beneluksu, kjer je zdravniška pomoč pri dokončanju življenja omogočena, v celoti opre na oporečniške NVO, čeprav so na voljo tudi vladna spletišča teh dežel. Bo KME ploskala, če bo italijanska KME predstavitev slovenske cepilne politike v celoti oprla na spletišča slovenskih proticepilno naravnanih NVO?
Ko etos ljudi, ki bi radi sami odločali o svoji smrti, zdravništvo razume kot lažni humanizem, se povzdigne v moralnega arbitra človečnosti. S kakšno pravico to naredi? Kaj v zdravniški izobrazbi daje pravico do moralnega vrednotenja izbir ljudi, ki niso zdravniki in katerih izbire zadevajo v prvi vrsti ali celo izključno njih same? In nenazadnje, kako lahko zdravniki, ki so si prilastili moralno vzvišenost, uresničujejo veljavni zakon o pacientovih pravicah, ki daje pacientom možnost nasprotovati zdravnikovemu mnenju? Odgovor na vprašanje, kako živeti (in kako umreti), katerim ciljem in vrednotam slediti, ko te izbire ne škodujejo drugim, je povsem legitimno oseben in različen od posameznika do posameznika.
O tem, koliko je zdravništvo opustilo moralno aroganco in diskriminatornost do drugače mislečih, bodo odločala njegova dejanja, ne le besede. Simpozij o evtanaziji, ki ga je 13. 3. organizirala Slovenska medicinska akademija in na katerem so se govorci, tudi člani KME, razlikovali le po odtenku nasprotovanja uzakonitvi evtanazije, je primer razprave, ki bi jo morala KME poskušati uravnotežiti s posvetom, v katerem bi zagovorniki uzakonitve imeli vsaj enake možnosti predstavitve svojih stališč kakor njeni nasprotniki. Če KME ne bo delovala tako, bo še naprej glas slovenskega zdravništva, ne pa svetovalno telo državljanov Republike Slovenije.
IGOR PRIBAC
