Hrvaški vrh užaloščen, ker bo Pliberk letos očitno sameval, 2.

Za osvežitev spomina naj uporabim navedbe hrvaške Enciklopedije (Leksikografski zavod Miroslava Krleže), da je Pliberk (Bleiburg) v hrvaški zgodovini pomemben po dogodkih s konca 2. svetovne vojne. »V začetku maja 1945 se je večji del hrvaških oboroženih sil (domobranske in ustaške sestave) začel umikati proti avstrijski meji v nameri, da se preda zahodnim zavezniškim silam. Spremljala jih je množica civilnega prebivalstva, večinoma iz strahu pred prihodom partizanskih enot. Smer njihovega umika je bila Celje–Slovenj Gradec–Dravograd–slovensko-avstrijska meja–Pliberk (Bleiburg, kjer naj bi se predali zavezniškim, britanskim silam. Pred Pliberkom jih je zaustavila britanska vojska, kmalu zatem pa so jih obkolile enote Jugoslovanske armade.«

O epilogu najbrž ni treba posebej pisati, saj je vsem dobro znan. O številu žrtev v »pliberški tragediji« še danes ni natančnih podatkov in številke se občutno razlikujejo. Je pa nesporno dejstvo, da je bila, je in lep čas še bo ta tragedija spretno izkoriščena za novodobno nacionalistično politikantstvo, ustaško ikonografijo, demagogijo in relativiziranje krivde ustaške NDH med drugo svetovno vojno. To večno »hrvaško bolečino«, ki jo sosedje povezujejo z zloglasnim »križevim potem«, bi morali vendarle prikazovati vzročno in posledično, saj se ni zgodila sama od sebe. To organizatorji vsakoletnih spominskih dogodkov v Pliberku dobro vedo, od članov Častnega pliberškega voda do vrha hrvaške RKC in državne oblasti. Ta bi se lahko ravno ob pliberških dogodkih že zdavnaj odločneje distancirala od novodobnega poveličevanja ustaštva in medvojne NDH ter ustaštvo v demokratični Hrvaški prepovedala. Pa žal ni storila ne enega in ne drugega.

Medtem so prepoved spominske maše v Pliberku poleg koroškega deželnega glavarja že podprli Izraelitska skupnost v Avstriji, platforma Memorial Kaernten/Koroška, taboriščni komite Mauthausen in še mnogi drugi predstavniki antifašističnih organizacij in združenj. Hrvaški politični vrh pa se je z obžalovanjem odzval na odločitev koroške katoliške cerkve, da letos ne izda dovoljenja za tradicionalno slovesnost pri Pliberku, kjer so se maja vsako leto poklonili spominu na hrvaške žrtve povojnih pobojev. Tudi predsednica hrvaške države in predsednik sabora sta obžalovala, da letos v Pliberku spominske maše ne bo.

Zato se mi zdi prav in pošteno, da ob spominjanju na »pliberško tragedijo« na kratko predstavimo še drugo plat te medalje, ki je zlasti Hrvati nočejo in nočejo videti. Potem ko je Evropa že od 9. maja 1945 slavila zmago nad fašizmom in nacizmom, so na Koroškem vse do 15. maja 1945 potekali še zadnji boji 2. svetovne vojne na evropskih tleh. Po nemški kapitulaciji 8. maja 1945 sta Mislinjska in Mežiška dolina postali zadnji izhod za umik ogromnih množic pripadnikov poraženih vojsk z jugoslovanskih bojišč, z njimi pa se je umikalo tudi veliko civilnih beguncev. Vsi so želeli čim prej priti na ozemlje Avstrije in se tam predati Britancem. Cilj Jugoslovanske armade, v katero so bile takrat vključene tudi slovenske partizanske enote, pa je bil zadržati jih na slovenskem ozemlju. V dneh med 12. in 15. majem so tako potekali hudi boji na območju Doliča, Dravograda in Poljane pri Prevaljah, posledice pa so bile hude izgube na obeh straneh.

V krvavih spopadih so pripadniki protikomunističnega tabora iz Jugoslavije neusmiljeno obračunavali z ujetimi in ranjenimi partizani in tega zadnjega »klanja« domačini kot priče niso nikoli pozabili. Zadnji boji na Poljani pri Prevaljah na Koroškem pa ostajajo zapisani v svetovni zgodovini kot zadnji vojaški spopad na evropskih tleh po zlomu nacizma in nemški kapitulaciji 8. maja 1945. To veliko pove.