Darja Črnko: V St. Moritzu živi deklica Ilka

Tako mi pravi samo moja vnukinja Neža, stara je štiri leta in pol, tudi verižico mi je naredila ona in vstavila črke oziroma napis baba. Ji je pa seveda pridno pomagala pri ustvarjanju sestrica Mojca, moja druga vnukinja, ki ima poldrugo leto. To verižico imam vedno okrog vratu, kjer koli sem. Vnukinji mi dajeta ogromno energije, jaz pa ju razvajam. Bo že držalo, da so starši za vzgajati otroke, babice pa za razvajati.

Lansko zimo, ko smo bili doma, ko se je Ilka rehabilitirala po poškodbi, sem z Nežo začela smučati na Pohorju. Je zelo nadarjena in gibalno sposobna. A ji verjetno ne želim, da bi to počela na tak način kot Ilka. Očitno je, da ima Neža naše gene. Tudi njena mami, moja prvorojenka Dora, je na svetovnem pokalu mladink osvojila zlato v telemarku.

Ravno zato ugotavljam, da je Neža res nadarjena.

Ko si majhna, je praviloma čisto normalno, da počneš tisto, kar ti starši najbolj prijazno pokažejo. Ne verjamem, da se otrok pri osmih ali desetih letih sam odloči, kaj bo počel. Mene je kar hitro dal na smuči oče, začeli so me trenirati. Oče in legendarni slovenski trener vseh časov Filip Gartner sta bila zelo dobra prijatelja, videla sta, da sem nadarjena, in sledila so tekmovanja.

Zgodilo se je v Schladmingu, padla sem in se zaletela v ograjo. Na operacijo nisem šla, čeprav bi morala, še danes čutim posledice tiste poškodbe. Potem nisem imela več tako močne volje, kot jo ima moja Ilka, da bi še naprej tekmovala. Kot mladinka pri 17 letih sem prenehala tekmovati. Posvetila sem se študiju, sem gradbena inženirka. Sem pa naredila tečaje za vaditeljico in učiteljico smučanja ter opravila trenerski izpit. Trenerka sem bila celih 16 let, trenirala sem tudi obe svoji hčeri.

Res je. Veste, takrat se je pri nas doma vse vrtelo okrog smuči, smučarskih čevljev, smučanja. Moj oče je imel namreč servis za smuči. Vsako prosto uro sem preživela z njim v delavnici in po njegovi smrti sem prevzela servis. Oče me je ogromno naučil, vzgajal me je bolj kot fanta, očitno si je želel imeti sina. To mi je pozneje v življenju prišlo zelo prav, še posebno pri delu z Ilko. Navajena sem bila funkcionirati v moškem svetu, ki ima v smučarskem cirkusu glavno vlogo. Sem pa že s 16 leti znala popraviti pol avtomobila, ampak nisem znala speči jajčk. (smeh) Še danes rada priskočim na pomoč svojemu zetu, zdaj namreč on vodi servis. V našem servisu delamo vse, kar je povezano s smučanjem. V smučariji je treba vedeti, da je pancar večji problem kot smučka, česar se kar veliko ljudi ne zaveda.

V smučarskem cirkusu je bila še ena mama – Simari Birkner iz Argentine, a tega ne počne več. Njena dekleta niso bila tako uspešna in zato niso imela potenciala, da bi si lahko privoščila svojo ekipo.

Nikoli ne bi dobila priznanja kot serviserka, če ne bi Ilka takrat pred leti v smuku dosegla šestega mesta. Takrat so se mi šele odprla vrata v serviserski (moški) svet. Nikoli ne bom pozabila pogledov serviserjev in trenerjev vrhunskih smučark in smučarjev. Pred tem me nihče ni jemal resno, po tistem dnevu so začeli spraševati, kdo je ta ženska. Veste, jaz sem na tekmah neopazna, nisem na štartu, ko sem na progi, vidim samo progo, ko je tekme konec, grem v servis, nato spat. Ali pa tudi ne, saj je treba še veliko postoriti do drugega dne.

Ker sem za to izjemno težko in pomembno opravilo končno pridobila Trboveljčana Aleša Sopotnika. Je edini moški v mojem življenju, ki sem ga čakala devet let! Odkar sem ga spoznala, sem ga prepričevala, naj pride v našo – Ilkino ekipo. Aleš je 20 let deloval v tujini, bil je tudi serviser legendarne smučarke Anje Pärson. Z njegovim prihodom v ekipo sem nenadoma imela nekaj časa več, naučila sem se kuhati. In kako je tudi to pomembno. Na svetovnem prvenstvu na Švedskem je bila hrana grozna. Pa sem nam skuhala govejo juho, pražen krompir, bele kašnate klobase… Na tekmovanjih in treningih ekipa praviloma stanuje v apartmajih, ker je to najceneje, pa še jemo lahko, kar želimo in kadar koli želimo.

Saj moram, Ilka mora ves čas ležati, zato se je za ta čas preselila nazaj domov. No, saj tudi sicer stanuje zelo blizu našega doma, polnega živžava, saj živimo v domači hiši skupaj z Dorino družino. In Ilka je zelo navezana na nečakinji, je zelo pozorna in ljubeča teta. Kaže, da po Ilkini strani ne bom kmalu babica. Se pa pogosto zamislim, ker je odnos mama-hči med mano in Ilko že davno izginil. Da mame že davno ni več. Zgodilo se mi je ravno to, kar sem se dolgo časa prepričevala; da ne bom tvegala odnosa mama-hči. Ko sem ji bila trenerka, sem jo morala tudi strogo okarati, namesto da bi jo pocartljala kot mama. Kako je to težko!

To je najtežje. Vselej, ko je na progi, imam cmok v grlu, a ji tega nikoli ne pokažem. Vem, da ne smem popustiti, biti ji moram res v oporo. Ilka je polna energije in za stotinko sekunde ne pomisli, da bi prenehala smučati, ker to ni v njenem programu. Ko je začela tekmovati, sem mislila, da se Ilki hud padec ne more zgoditi. Danes vem, da obstajata samo dve vrsti smučarjev: tisti, ki so se že poškodovali, in tisti, ki se še bodo. Na žalost je vrhunsko smučanje takšen šport.

Grem v naravo čisto sama in razmišljam o lepih stvareh; denimo o neki deklici Ilki, ki se je rodila in živi v St. Moritzu. Na dan, ko je Ilka postala svetovna prvakinja v tem mondenem švicarskem smučarskem središču, je ena od domačink rodila deklico in ji dala ime Ilka. Spominjam se časov, ko se je Ilka po prvi hujši poškodbi začela vračati v tekmovanja, kako zelo so nama pomagali Hrvati, saj v Sloveniji nisva imeli prave podpore. Trenirala je skupaj z Ivico Kostelićem, ker je Vedran Pavlek to dovolil. Natrgam si cvetlice na travniku ali v gozdu, saj imam rože zelo rada. In zvečer pred spanjem imam najraje družbo dobre knjige. Televizije ne prižgem, poročil ne gledam, na malem ekranu me pritegnejo praviloma samo športni dogodki.