Trem v slovenščino prevedenim knjigam, Poslednjemu svetu, Grozotam teme in ledu in Leteči gori, se je pridružil četrti planet tega svojskega pisatelja, ki je bil najprej novinar in urednik, pa etnološki raziskovalec, alpinistični plezalec… Pisateljevanje, ki je tudi neke vrste iskateljstvo, gre zraven, pravi, tako kot gre k pisateljevanju samota: »Več let sem preživel v opusteli hiški v popolnoma samotnem, čudovitem predelu jugozahodne Irske.«
In prav vzdušje samotnega iskanja je ena bistvenih prvin njegovih del, tudi ko govorijo o nadvse dinamičnih podvigih, kakršen je poskus osvojitve severnega tečaja, popisan v romanu Grozote teme in ledu, ki se ga v 19. stoletju loti avstro-ogrska odprava. Samost se pojavi že v romanu Poslednji svet, kjer se prijatelj slavnega izgnanega rimskega pesnika Ovidija odpravi po njegovih sledeh, a v tem iskanju vse bolj uteleša Ovidove Metamorfoze. Tudi v skrajno nenavadnem epu Ledena gora, ki sicer govori o odnosu med bratoma in o plezalskih podvigih, gre predvsem za neizrečeno, ki se konča z usodnim samotnim vzponom na himalajsko goro.
Samota in molk se tako v Ransmayrjevi literaturi v dobrem in slabem zdita ultimativno človekovo stanje, ko odpade ves balast pogrošne kakofonije človekovega vsakdanjika.
Ustvarjalnost kot zdravilo
Lik Coxa, urarja, bolje rečeno izdelovalca najrazličnejših, sila umetelnih merilcev časa in mehaničnih igrač, temelji na resnični zgodovinski osebnosti, Alistairju Coxu (1723–1800). Realna osebnost je bil tudi njegov vrstnik, kitajski cesar Qianlong, toda protagonista romana se v resnici nista nikoli srečala, četudi je imel cesar Coxove ure.
Ransmayr si torej v romanu skuša zamisliti, kakšno bi to srečanje bilo. Že samo cesarjevo vabilo urarju, naj pride v Prepovedano mesto in mu izdela uro, je zaradi zgodovinske oddaljenosti eksotično. Tako kot je eksotično pomorsko popotovanje Coxa in sodelavcev iz Londona v Peking, kot je eksotičen cesar v svoji neskončni sofisticiranosti in krutosti in kot je seveda nenavaden tedanji pogled zahodnjakov na Kitajce in obratno. Vse to preobilje nenavadnosti in čudaštev pravzaprav sprva romanu »škoduje«, zdi se kot nekakšen slikovit zgodovinski roman o srečanju nebeškega cesarja in smrtnika iz »nerazvite dežele«, o trčenju domnevno koherentne zahodne in nedoumljive daljnovzhodne kulture in logike.
A ta avanturistični nanos se pazljivemu bralcu kmalu začne luščiti, Cox se vse bolj razkriva ne le kot do konca predani izumitelj in estet, ampak tudi kot neutešljivi žalovalec, ki je izgubil hčerkico (zaradi tedanje nevednosti o prenosu okužbe, kot to avtor navrže v pol stavka) in ženo, ki je umrla od žalosti. Noben čas ne zaceli rane, pa če se mu služi vse življenje na najbolj dobeseden, predan, obsesiven način, v najboljših možnih pogojih, ki jih cesar omogoča.
Cesar, četudi utelešenje večnosti na Zemlji, imenovan tudi Gospodar neskončnosti, edini, ki se sme igrati s časom, je začuda enako strasten, neutešljiv premišljevalec o toku časa in minevanju. Oba bi torej rada ubežala, prvi bolečemu spominu na ljubljeni osebi, drugi morda slutnji, da kljub statusu nebeškega gospodarja tudi njemu tiktaka ura. Tako cesar vse bolj zavzeto spremlja ta večni tok sekund v vse bolj brezhibnih merilcih časa, drugi pa se z vse večjim razumevanjem z vso možno pozornostjo uklanja cesarjevim vedno novim zahtevam, ki jih lahko uteši le eno: perpetuum mobile, edini, ki premaga pojem konca.
