Za izbor letošnjega mednarodnega tekmovalnega programa festivala dokumentarnega filma v Solunu je programski selektor Dimitris Kerkinos že vnaprej napovedal, da bo potekal pod geslom »Ne dotikaj se me!«. Gre za besede, ki naj bi jih Jezus pred svojo prazno grobnico izrekel Mariji Magdaleni, v programu desetih dokumentarcev z vsega sveta pa je ta citat izstopil iz biblijskega konteksta in naslovil sodobnost ter njene različne problematike – družbene, rasne, spolne, psihoanalitične in druge, ki so jih letošnji filmi obravnavali izrecno politično.
Visoka cena pravičnosti
Izraelski film Advocate (Odvetnica), dokumentarec o judovski odvetnici, ki na izraelskih sodiščih že več kot 50 let brani palestinske obtožence, je že od začetka festivala veljal za enega od favoritov. Kot se je izkazalo, upravičeno – prejel je namreč glavno nagrado, zlatega aleksandra za najboljši film, in nagrado mednarodne zveze filmskih kritikov FIPRESCI. Film, pri katerem sta režisersko sodelovala Rachel Leah Jones in Philippe Bellaïche, portretira življenje in delo legendarne odvetnice za človekove pravice Lee Tsemel, ki zastopa palestinske politične zapornike, ki so sodelovali v nenasilnih ali pač nasilnih uporih proti izraelski okupaciji – četudi jih v nepravičnem izraelskem sodnem sistemu večino izgubi.
Odvetnica skozi nekaj najbolj znamenitih primerov, ki jih je v svoji karieri imela, na silovit in pretresljiv način osvetli politični pomen svojega dela in hkrati ceno, ki jo je morala za pomoč palestinskim obtožencem plačati sama – saj je zaradi svojega dela neprestano tarča napadov izraelskih konservativcev. Kot je opazila tudi žirija FIPRESCI, film ni zgolj pronicljiv dokumentarni portret politične aktivistke, temveč dobro pokaže tudi njeno osebno, intimno zgodbo in življenjsko energijo, ki jo žene, da tudi po petdesetih letih še vedno vztraja pri svojem delu.
Med prašiči in paradižniki
Festival je predstavil tudi odličen program dokumentarnih filmov o prehrani, od katerih so žirije nagradile dva. Soyalism (Sojalizem) Enrica Parentija in Stefana Libertija, dobitnik nagrade za najboljši film v programu Habitat, v slogu vrhunskega raziskovalnega novinarstva razišče globalno produkcijsko verigo potrošnje svinjine, ki svet povezuje na nepredvidljive in škodljive načine – bodisi za okolje bodisi za pravice ljudi in živali: denimo, kako naraščajoče povpraševanja po mesu na Kitajskem ogroža brazilski deževni gozd. Zastopnik kitajskega obrata se pohvali, da v eni uri zakoljejo 600 prašičev, za katere sojo uvažajo iz Brazilije, kjer zaradi večje donosnosti polj krčijo deževni gozd. Soyalism je kritičen do celotnega sistema produkcije, distribucije in potrošnje hrane, ki je nastal v ZDA, od tam pa se razširil po vsem svetu: zdaj korporacija ne nadzoruje več le enega člena verige, kot je to veljalo še v sedemdesetih letih, ampak nekaj korporacij obvladuje vso industrijo.
Grški When Tomatoes met Wagner (Ko paradižniki srečajo Wagnerja) režiserke Mariane Economou, ki je dobil nagrado FIPRESCI za najboljši grški film, se podobne problematike loteva na veliko bolj lahkoten in celo duhovit način, tako da poišče alternativne prakse, ki bi lahko nadomestile globalno proizvodnjo, distribucijo in potrošnjo hrane. V ospredju je skupina grških babic, ki si v propadajoči in napol zapuščeni grški vasi zastavijo cilj, da bi s svojimi biološko pridelanimi paradižniki prodrle na svetovni prehrambeni trg.
Potopis begunske poti
Posebno nagrado mednarodne žirije je dobil film, ki so ga pred tem že prikazali na največjih filmskih festivalih, kot sta Sundance in Berlinale, in prikazuje afganistansko družino na begu pred talibani. Gre za nekakšen potopis po zloglasni balkanski poti do Evrope, vključno z begunskimi taborišči, posnet na treh pametnih telefonih, režiser pa je eden izmed članov družine. V primerjavi s podobnimi filmi, ki so nastali nenačrtno, je bil Midnight Traveller (Polnočni popotnik) že od vsega začetka zamišljen kot dokumentarni film, prav tako je za namene gledljivosti v montaži nekaj ključnih prizorov izpadlo. Kljub temu film deluje tako na dokumentarnem kot na konceptualnem nivoju – še posebej s tem, ko osvetli vlogo umetniškega in filmskega izražanja v še vedno preslabo dokumentiranem vprašanju begunske problematike.
