»Kdaj vam bo to, kar boste našli, všeč, kdaj pa ne, a vseeno je to vaša zgodovina,« je na prvem srečanju udeležencem delavnice o izdelovanju družinskega drevesa v Mestnem muzeju Ljubljana dejala zgodovinarka Karin Konda Mihačič, ki jih bo na štirih srečanjih vodila po začetkih rodoslovja. V muzeju so prve delavnice o rodoslovju izvedli že leta 2016, najprej za študijske skupine, ob razstavi Srednjeveška Ljubljana pa tudi za splošno javnost. Po besedah muzejske svetovalke Janje Rebolj, ki je tudi koordinatorica muzejske dejavnosti za odrasle, je bilo zanimanje tako veliko, da so se odločili delavnice obdržati tudi po koncu razstave o srednjem veku. Zdaj jih organizirajo dvakrat na leto, spomladi in jeseni. Skupaj so doslej izdelali 42 družinskih dreves, ena od skupin pa je dodatno izdelala še družinsko drevo družine Treo, katere člani so med drugim sloveli kot ljubljanski kamnoseki in stavbeniki.
Lažje je iskati očetove prednike
Udeleženci tokratne spomladanske delavnice imajo zelo različne razloge, zakaj so se odločili za pouk o rodoslovju. Največkrat je tako, da je kdo v družini že začel izdelovati družinsko drevo in bi ga radi dokončali. Nekateri pa bi radi preprosto spoznali svoje družinske korenine. »Ljudje se starajo in umirajo in tako gre zgodovina družine ter prednikov v pozabo. Torej, če želite izdelati družinsko drevo, ne odlašajte, začnite nemudoma,« je spodbudila Karin Konda Mihačič. Začetnikom predlaga, da se lotijo družine po očetovi strani, saj je lažje slediti priimku. Nadalje je pomembno razčistiti, zakaj se lotevajo iskanja svojih prednikov. Pri tem včasih ni najpomembnejše, da natisnjeno družinsko drevo visi obešeno na steni dnevne sobe. Med udeleženci preteklih delavnic je bila tudi gospa, ki se je raziskovanja svojih prednikov lotila zaradi dedne bolezni, ki se še posebno razvije tedaj, ko se med seboj poročajo sorodniki. Odkrila je, da se je to v njihovi družini res zgodilo, a sta se sorodnika poročila ne vedoč, da sta v sorodu, saj so dvema vejama družine ob poitalijančevanju drugače spremenili priimek. »Nekatera odkritja so bila res neverjetna,« je dejala zgodovinarka, »v prejšnji delavnici je nekdo našel svoje prednike vse do leta 1600. Moja kolegica je našla podatek, da je njena babica imela še enega otroka, ki ga je rodila v taborišču in je kmalu umrl. Bila je v veliki dilemi, ali naj mami pove, da je imela še eno sestrico,« dodaja.
S svinčnikom v arhiv
Prvi korak k iskanju podatkov so pogovori s sorodniki. A ker ustni viri niso vedno zanesljivi, je potreben tudi obisk nadškofijskega arhiva v Ljubljani, Mariboru ali Kopru, odvisno od tega, od kod izhaja rod. V arhivih so zbrane vse župnijske krstne, poročne in knjige umrlih. Nekaj jih je digitaliziranih, nekaj ne, zato so obvezna oprema za obisk arhiva bombažne rokavice in navaden svinčnik, saj so druga pisala v arhivski čitalnici zaradi zaščite gradiva prepovedana. »Pred obiskom arhiva se je treba naročiti in hkrati naročiti gradivo. Čitalnica je po navadi zelo zasedena in na prost termin se čaka tudi do mesec dni,« je dejala vodja tečaja. Pri vpogledu v matične knjige pa obstaja stoletna zapora. »Stoletna zapora pomeni, da imamo letos vpogled v matične knjige od leta 1919 nazaj,« je opozorila in dodala, da je zato dobro poznati osnovne podatke, se pravi ime in priimek ter leto rojstva ali smrti prednikov vsaj dve generaciji nazaj. »Pri iskanju je treba pregledati vse tri matične knjige. Poročne knjige so zelo uporabne, saj je poleg napisana starost ženina in neveste, tako da lahko izračunate rojstne datume,« je dajala napotke slušateljem. Ti se bodo v Nadškofijski arhiv Ljubljana odpravili že prihodnji teden. Ob uspešnem iskanju bodo konec meseca na zadnjem srečanju delavnice v muzeju že natisnili vsak svoje družinsko drevo.
